Silva Čušin

"Njeni in moji kolegi znajo včasih reči, da poznajo dve Silvi Čušin. Prva Silva je vesela, spontana, radoživa, razigrana, duhovita - ampak ta Silva živi samo v zasebnem, off the record življenju. Druga Silva, igralka, je popolnoma druga zgodba: profesionalno resna, garaška, točna, zahtevna, disciplinirana, kot da bi bila vzgojena v internatu," o njej pove Metod Pevec, režiser slovenske filmske uspešnice Estrellita, v kateri blesti Silva Čušin. Zdi se, kot da je letos njena sezona. Prejela je Borštnikov prstan za življenjsko delo, na festivalu slovenskega filma je dobila nagrado za najboljšo žensko vlogo. V letošnji sezoni Drame navdušuje v igri Orfej se spušča, v kateri se njen lik zaplete v razmerje z mlajšim moškim, ki ga odigra Uroš Fürst, čustveno masakrira Igorja Samoborja v Bogu masakra, minuli vikend pa je premierno odigrala vlogo v Jaltski igri.

Pravi, da alternative temu, da bo postala igralka, ni imela nikoli. Pravzaprav so se njene poti že v najstniških letih prekrižale z ljudmi, s katerimi sodeluje še danes. Tako je že v gimnaziji zaigrala skupaj z Metodom Pevcem v igri Vklenjeni Prometej. Zanimivo pa je, da je Prometeja takrat odigral Branimir Štrukelj, danes glavni tajnik SVIZ, v prvem letniku pa tudi sošolec Čušinove na Akademiji za gledališče, radio in televizijo.

"Če povem po pravici, sem si že od malega želela biti igralka, sploh ne vem, če sem si kdaj želela kaj drugega kot to." Odraščala je v Savskem naselju v Ljubljani, skupaj z dve leti mlajšo sestro. Njen oče je bil kamnosek, mati pa delavka, in ob napovedi, da bo svoje življenje posvetila igri, sta ji rekla nekaj v smislu: "Dobro, če nimaš kakšnega bolj pametnega poklica, pa bodi igralka."

Bila je del famozne generacije na AGRFT, kjer je bilo v prvem letniku za tiste čase nenavadno veliko študentov: kar 12. Med drugimi tudi Štrukelj in pa Tanja Poberžnik, danes sodnica, ki naj bi se profesorjem zamerila z igranjem v filmu Nasvidenje v naslednji vojni. V drugi letnik jih je prišlo samo pet, le trije pa so po štirih letih tudi dokončali študij. Poleg Čušinove sta bila to še Pavle Ravnohrib in Borštnikov nagrajenec Bine Matoh. Selekcija ob koncu prvega letnika naj bi bila primerljiva s sprejemnimi izpiti, večno travmo neuspelih igralcev. "Travme glede sprejemnih izpitov so take, da se jih potem spomniš samo na pol, ker minejo v nekem transu, kot bi se zgodile v sanjah. To je šok terapija, polovice se zavedaš, polovice pa ne," se spominja.

Že za svojo prvo vlogo na akademiji v igri Tango, ki je bila hkrati diplomska igra današnjega ravnatelja ljubljanske Drame Janeza Pipana, je dobila Severjevo nagrado, za katero takrat niti ni vedela, da obstaja. Tudi danes, po mnogih nagradah, tudi tisti najbolj prestižni za življenjsko delo, meni, da nagrada ne spremeni ničesar. Saj se je veseli, vendar pa je to zanjo bolj povratna informacija, potrditev preteklega dela.

Po akademiji je štiri leta igrala večinoma v gledališču Glej in živela na pol boemsko življenje: "V Gleju si delal od petih popoldne pa do štirih zjutraj, praktično vsak dan, tri mesece. Potem pa si igro odigral trikrat, štirikrat, pa je bilo že vsega konec," v glasnem smehu pove Čušinova, ki si je vedno želela delati v ljubljanski Drami, predvsem zaradi igralskega ansambla, ki se mu je pridružila po igranju v Gleju.

Ravnatelj Drame Pipan jo opiše kot strogo profesionalko. Nikoli ne zamudi na vajo, ponavadi je tam prva, vedno je pripravljena, predvsem pa natančna. A zanimale naj bi jo tudi povsem banalne stvari, tudi to, kako si njen lik striže nohte. Pred predstavami se zapre v svoj svet. Vsaj dve uri pred začetkom ne govori z nikomer in se ne zapleta v klepete. Njen soigralec v filmu Estrellita, Tadej Troha, pravi, da je bila tudi pred začetkom snemanja v nekakšnem stanju hibernacije. "On si to izmišljuje, ker pozna take izraze, jaz tega izraza niti poznam ne. Če hočeš delati toliko stvari in takšne vloge, kot jih igram jaz, potrebuješ koncentracijo, ni druge. Da se znaš vedno pripraviti na svet, v katerega boš čez uro ali dve tudi stopil. In če v tistih dveh urah na odru daš od sebe maksimum, je jasno, da si vsaj še uro po predstavi v stanju, kot pravi Tadej, hibernacije." A Čušinova iz tega ne dela velike filozofije, saj na koncentracijo gleda praktično: "Hudič se je izgubiti v tem poklicu in biti toliko časa v različnih stanjih. V sebi moraš imeti kar čudno moč koncentracije, in kar se tiče zapiranja, moraš biti do sebe strog." Tako se po premieri Čušinova ne udeleži skupne zabave v zaodrju, kjer gledalci ponavadi čestitajo igralcem: "Takrat se raje pogovorim v garderobi sama s sabo. Ampak v interni bife grem pa obvezno, da ne bi slučajno mislili, da grem domov. To pa ne, ni šans! Najmanj do treh, pol štirih sem v bifeju s tistimi, s katerimi smo delali skupaj. Zdi se mi, da po predstavi ostane nek skupni svet, ki si ga lahko delim le s tistimi, s katerimi sem delala."

Čušinova se vsake naloge loti, kot bi bila zadnja. Tudi Metod Pevec pravi, da je na vsake vaje prišla z vsaj tremi vprašanji glede same vloge, v čemer ga spominja na Polono Juh in Zlatka Šugmana. Sproščenost v igralskem ansamblu bi po Pevčevem mnenju najbrž lahko načela lik, zato je navajen, da se takšni igralci pred snemanjem zaprejo vase. Čušinova govori o čustvenem spominu: "Pri grajenju vloge si pomagaš s stanjem, ki si ga lahko zapomniš in potem spet prikličeš v spomin. Če zlezeš dovolj globoko v vlogo, se ti že, ko se nekam usedeš, ali ko oblečeš tisto obleko ali pa obuješ čevlje, zdi, da si se preselil." Vendar se ji pogosto zgodi, da prve tri tedne, skoraj mesec, na vlogi ne naredi ničesar. Samo ždi tam, kot pravi sama, in stvari začnejo vanjo prihajati same od sebe. Nekatere vloge potrebujejo veliko zunanjih elementov, s katerimi si lahko pomaga - seveda, tudi to, kako si ta oseba striže nohte. V nekatere vloge pa se spusti od zgoraj, se ne obremenjuje v detajlih, jih matematično ne razčlenjuje, zgolj potopi se vanje in najde njihov svet.

Pri pripravi na vlogo si večkrat pomaga z glasbo. Tako je med snemanjem Estrellite veliko poslušala klasično glasbo, predvsem tisto iz filma. A glasba ni nujno logično povezana z vlogo. Med študiranjem gospe Alvingove v Ibsenovih Strahovih si je v avtu stalno predvajala Aerosmithe, med pripravo na vlogo Amelie v Kruto in nežno pa Billie Holiday. V mladosti pravi, da je poslušala Boba Dylana in Joan Baez, nora pa je bila na Doorse: "Težki so bili kot cent, ampak so bili za crknit dobri. Še danes jih poslušam." Trenutno ji je najbolj všeč samodestruktivna Angležinja Amy Winehouse, ki se ji zdi "dobra za znoret". Glasbi na neki način zavida. Je nesramen element, ki se človeka tako hitro dotakne, da se ji včasih kar za malo zdi, koliko truda mora igralec vložiti v svoj nastop, da seže do človeka tako kot nekaj taktov glasbe.

Seveda se pri igralki, kot je Čušinova, ki dobiva predvsem zahtevne, karakterne vloge, včasih zgodi, da se z likom ne zlije. To se ji je na primer zgodilo pri predstavi Vita & Virginia, kjer je igrala Virginio Woolf. "Tako fantastična vloga, tako fantastična ženska, ampak sprva sploh nisem vedela, kaj naj z njo počnem. Tam je bila gomila teksta, 20 centimetrov debel tekst s toliko monologi in samogovori, s toliko čustvenimi preskoki in stanji, da sem se izgubila. K sreči mi je znal Boris Cavazza kot režiser in igralec v nekem trenutku pomagati, da sem zlezla vanjo in da se mi je njen svet odprl."

Sama zatrjuje, da zna precej dobro ločevati med svetom svojih likov in zasebnim življenjem, pri čemer je pomembna predvsem disciplina: "Kot igralec se moraš stalno seliti med različnimi čustvenimi stanji, in da se lahko seliš, moraš pri sebi marsikaj počistiti. Meni je vseeno, kakšen je kdo v privatnem življenju, ali ga meša s poklicnim, ali je prismojen. Odvisno od vsakega posameznika in v kakšnem obdobju je. Saj ni nujno, da so vsi igralci normalni. Kako je dober Daniel Day-Lewis. Bolj nor je, boljši je."

Pogosto slišimo, da je z ženskimi vlogami v gledališču križ. Da jih je malo ter da tiste, ki so, ponavadi ne dosegajo veličine moških vlog. A zdi se, da zna Čušinova tudi s stransko vlogo ukrasti predstavo. Čeprav tudi glavnih ni bilo malo: "Imam izjemno srečo, bom kar iskrena. Stalno imam tako porazdeljene vloge, da mi ni treba jamrati. Res je, da pridejo obdobja, ko niso vse vloge kot gospa Alving iz Strahov ali pa Lady Torrance iz Orfej se spušča. Nikjer ne piše, da bodo stalno take vloge. A če pogledam nazaj, me nikoli ni bilo strah in me tudi zdaj ni. Vsakič ko dobim vlogo, jo dobim prvič in zadnjič, in to želim izkoristiti do konca. Zakaj bi zdaj razmišljala, kaj bo čez deset let; bom sploh še živa?"

Priznava, da se ji o Estrelliti in filmih ne ljubi pretirano pogovarjati. "Včasih me vprašajo, če bi bila raje filmska igralka, pa odvrnem, ja, kako naj pa bom filmska igralka, od kod le!? Med nič in nič ne moreš izbirati," se pošali, sklicujoč se na količinsko skromno slovensko filmsko produkcijo. Fantastično se ji zdi, da ljudje spet hodijo gledat slovenske filme, kljub stanju na Filmskem skladu. "Res ne vem, kje je problem. Najbrž so napačni ljudje na napačnih mestih, ne vidim druge razlage. Če Petelinji zajtrk pobere toliko publike, potem verjetno ni problem v ustvarjalcih." Glede na to, da na leto vsaj enkrat odigra kakšno vlogo v filmih študentov AGRFT, ostane brez besed, ko vidi, kaj se s temi filmarji dogaja po končanem študiju: "Saj ne veš, kaj bi rekel, ne dobijo nobene priložnosti in čakajo deset let, da jo končno dobijo. A nikjer ne piše, da bodo ponovili uspeh Petelinjega zajtrka. To je smrt za filmske režiserje. Potem pa snemajo oglase, da lahko sploh živijo." Rešitev vidi v kontinuiteti dela, ki pa je slovenski (neobstoječi) filmski trg ne omogoča: "Morali bi delati, ni treba, da gre za drago produkcijo, važno je, da delajo. Saj ni treba, da je prvi film že bum. Lahko je malo slabši, lahko je povprečen, bo pa naslednji boljši. Ali pa šele šesti, osmi. Ampak to je hudič, ker jim nihče ne omogoči, da bi do šestega filma sploh prišli."

Ko pogovor nanese na dramske avtorje, Čušinova prizna, da je v začetku svoje kariere preigrala toliko slovenskih avtorjev, predvsem poetičnih dram, da jih je imela že vrh glave; niti verza ni mogla več videti. "Potem pa kot da se mi je Marija prikazala - ko sem v Mali drami začela igrati igre angleških in škotskih avtorjev, dramatiko, kot je Lepotna kraljica Leenana. To je bil kot balzam za dušo." Pri tovrstni literaturi ceni, da gredo avtorji v človeške skrajnosti, v katere si drugi ne upajo, ker so, kot pravi sama, ziheraši. "Like v teh dramah pa meče iz ene skrajnosti v drugo. Ali temu rečeš norost ali ne ... saj je tudi Maureen iz Lepotne kraljice Leenana stalno malo utrgana. Ampak to je človek." Zato ceni avtorje, ki znajo to potegniti iz človeka.

Čušinova izven gledališča ostaja stvaren človek. Politika je ne zanima, tam veljajo druga pravila igre. "Saj ne, da človek ne bi razmišljal in gledal sveta okoli sebe, a zdi se mi banalno, da bi morala jaz trobiti neke velike besede o tem, koliko otrok je lačnih, katere pravice so kršene in kateri delavci imajo slabe plače. Jaz to lahko čutim, nikjer pa ne piše, da moram na glas razglabljati in trobiti, saj nisem nič bolj pametna kot drugi. Vsak na cesti, ki ga vprašate, vam bo povedal isto."