Pokvarjeni Džuboks

Smo se že (davno), posebej po roladah Laurenta Garniera, Supa DJ Dimitrija in nekaterih, pod zastavo hHexa vrtečih breakbeat didžejih, naveličali "didžejev specialistov", torej tistih, ki ne vidijo izza svojega tehno, house, drum&bass...plota in jim je prvo, kot da bi bilo to kaj tako zveličavnega, da ujamejo tisto "nogo"? Vsekakor.

Zatorej nas je hudo zasrbelo, ko smo prebrali napoved kluba Channel Zero, ki je za minuli petek napovedoval disco/ groove/ funk/ hiphop/ reggae/ ska/ seventies/ soul/ ultra/ techno/ triphop/ breakbeat / punk / dub / folk/ rock / pop/ hippy večer izpod gramofonov nizozemske firme Naughty Groove Station. Tega pač uho, niti na papirju, še ni slišalo.

Trip vseh tripov? A je bila resničnost kaj drugačne od rožnate barve: čeprav sta Mat The Scarf in DJ Tarzan do tiste zgodnje jutranje ure vknjižila za klub spodbudno šestdeseterico prodanih vstopnic, je v notranjosti medlela le desetina v usodo vdanih duš. Zakaj?

Ker se je vsa ta žanrski kodrlajs, zaradi nagnjenosti nagajivega dua do vratolomnih, hrbtenico lomečih salt, preskokov, po katerih niti ne čutiš krepke zidarske zaušnice, namlel v tako zagaten miškulanc, da bi podobnega iz sebe izvrgel le pokvarjeni džuboks ali zaskočena tipka za naključno izbiranje plošč. Bi Vam godilo, ko bi se po Killing Joke razplesali na katerega od disko hitov iz sedemdesetih, takoj nato zakrulili ob holandski popevki, pritegnil Madonni, odsolirali s Santano, odskankali ob reggae popevki? Potem ste zamudili večer klofut, ki so odmevale kot da bi v kotlu namešali RŠ Alter-hite, Daria Diviacchija in uspešnice iz pionirskih časov MTV-ja. Fletno? Ma, v bistvu le na vsake kvatre, in na milje daleč od kakršnekoli vožnje. Nam, skupaj s publiko, manjka globlji uvid v kozmično šalo? Kaj takega bi ti prikupila le iboga.