Kultura / Iz Konanove vitrine

Se zgodi - medtem ko, stranka Mesta žensk, ždiš na stopnišču KUD-a F. Prešeren, izmenjuješ vtise o letini in si že čisto sprijaznjen z galerijskim programom renomiranega kulturno umetniškega središča, ki bo, kakor smo družno ugotovili s predstavnikom ene večjih izvozniških firm, kmalu stregel z malarskimi predlogami za novoletne voščilnice (Unicef izvzet). In se ti pogled sreča z oranžno plamenečim, a plazilsko mrzlim očesom odraščajočega zmaja, ki s stene v prvem nadstropju zre na s stropa bingljajočega sorodnika, kudovsko maskoto iz časa bojnega pohoda proti oblastem. Peter Polončič Ruparčič je svoje talismane in škrate izdelal iz papirne kaše in z njo za prvo oko presenetljivo posnemal "plemenite" snovi, kot so kovina in (poldragi) kamen, sicer pa "posvečene" izdelke, ki dajejo v najboljšem primeru videz svetinj iz Konanove vitrine, v najslabšem pa povečanih posthipijevskih obeskov iz sedemdesetih, seveda ukrojil v skladu s svojo mistično, newagersko veroizpovedjo. No. Tudi, če ne boste čutili od njih izsevanih vibracij ali doumeli njih kvintesenčne povezave z snovnim svetom, se njih pravljični, naivni moči prav lahko pustite zavesti tako, da jih jemljete v navezavi s kudovskim stripovskim ciklom, v okviru katerega so nas konec poletja presunili Le Dernier Cri. Morda pa konjičkarsko gospodinjska politika Kudove galerije vendarle daje prve rezultate?