Kultura / Brez strahu

Če ste le malo oprezali po sodobnemu plesu domovine, ste se težko izognili Sanji Nešković Peršin, ki je s svojim strumnim, pri baletu naučenim korakom ozaljšala predstave mnogih tukajšnjih ustvarjalcev. In svojo zgodbo, od marionetnega plesa in težnost zanikujočega cepetanja nog za prosojno, varno materinsko opno, ki jo je skonstruiral Zmago Lenardič, do ča-ča-čaja v plesni šoli, zviranja v disku in stopicljanja v vlogi v krzno zavite, na visoke pete nasajene bejbe, uh, dame s psičkom, v sredo dovolj humorno razgrnila naklonjenemu občinstvu v Mladinskem gledališču. Vsaj tako se je zdelo prijateljem in sodelavcem, ki smo jih zasliševali ob kupici Mavričevega sivega pinota na žepnem banketu v kantini Mladinskega. Gre za običajen spregled ali se je v javnosti, sodeč po izsledkih, vendarle prijela hvalevredna navada, da si vtisa o predstavi ne zagotovi vnaprej, temveč počaka z branjem spremljevalnih tiskovin ali v dnevnem časopisju objavljenih uvodnikov in si jo gre ogledati al fresco? Kakorkoli že, presenečenje ob razodetju, da se Hov-hov Suzana ubada s "pojavnimi oblikami strahu", vsekakor ni bilo zaigrano. Kar, kljub zgrešenemu srečanju namere in učinka, ne zanika trdnega, tekom zgodovine potrjenega dognanja, in sicer, da je dosežek, če v prestolnici priobčiš artikulirani, gibalno izbrušeni prvenec, ki ne blefira z domnevno hermetičnim zastavkom in zmore celo poskrbeti za zabavo. Potem pa naprej.