Kultura / Hrbtiščni zalogaj

Koreografka Tanja Zgonc je hotela narediti svojo "vizualno najbolj čisto in abstraktno predstavo", pa je žensko krilo svojega plesalstva, menda sledeč samoumevnim in nevprašljivim "arhetipom", vendarle opremila s prahu polnimi predpasniki in ugnezdila v konkavne pločevinaste skodele, ki jih je za moške obrnila in jih ustoličila za prvo silo faličnih podstavkih, ponavljajoče gibe za privzdignjenim predstojnikom. Kagami, butoh plesna predstava Zgončeve, morda res ponavlja stereo-, pardon, arhetipe in včasih spomni na ure fiskulture v JNA, vendar se najbolj intenzivno posveča s prahom posutemu, golemu, zatorej črnobelemu in monumentalnemu telesu, posebno za Zgončevo usodni hrbtenici, skozi katero se po vzhodnjaških predstavah pretaka življenjska energija in se sprošča z dihanjem (ali, tule: sopenjem). Radi bi verjeli, da bo na ogledalih, ki jih dobiš v vstopu v PTL, izpisano vodilo predstave odsev sebe v zavesti odseva...kar je zgoraj-je spodaj...kar je ženska-je moški...tvorneje prispevalo k empatiji samoljubnega prebivalstva in ne gre le za newagerske vaje v sugestivni retoriki. Tudi če se nam, neuvedenim v misterij spoznanja, izmika ezoterična simbolika, pa nam v vsakem primeru preostane užitek v vizualijah, v luči in sceni, zakrivljenem vesolju Vladimirja Fiškina, ter v nizko nad tlemi preletajočem, vrtinčastem plesu, nastalem po predlogi na zahodu modne capoeire, brazilske popoli plesne popoli borilne veščine, s katero se sicer nadrobneje ukvarja gostujoči Avstrijec Alexander Strauss, in v značilnih, komaj vidnih premikih in ekspresivnosti, s katerimi znajo vzbuditi domišljijo butoh plesalci. Presežek ali manko skrivnostnosti? Odgovor ve edinole črni monolit, ki v ospredju čuječ uvede predstavo.