Kultura / Žepni vihar

V bistvu smo od ameriškega ansambla Pachinko, ki si je nadel ime po zahodnjakom nerazumljivi marjanci, primitivnemu in tumpastemu avtomatu, v katerega pretakajoče se kroglice kot zamaknjeno in brez posebnega haska zre pol Japonske, pričakovali vihar. In dobili dober zalogaj za pojme MKNŽ-ja slabotno ozvočenega nojza in hardroka, ki je vlekel na herojska leta in herojske ansamble zvrsti, kot so bili Big Black in Killdozer. Pachinko so se navsezadnje umestili prav v medprostor med bolj pankrokersko in bolj razštelano, na dratarske posebneže, spačke in kreature osredotočeno ponudbo ilirskobistriškega kluba, in so temu primerno naleteli na slepo pego, vakuum sicer dostojno obljudenega zbirališča sladokuscev. Po pravici? Z menoj se ne bi strinjale vsaj plešoče deve češkega ansambla Zabloudil, ki je ob točno napovedani uri ogreval maloštevilne prispele, niti tisti, ki se jim je ob kleni, a starinski in osrednji muziki prilegel Pachinkov moški humor, analne štorije o zmačkanih epizodah na stranišču, o pevčevi indoktriniranosti s preminulim Falcom...Vem da boli, a tule bo treba omeniti grozno skovanko indie rock.