Za burroughsa

S čaščenjem Williama Burroughsa, bitniškega in globalnega guruja, se že dlje, v upanju na delec njegove aure, ukvarja svetovni arty mainstream in alternativa, če je soditi po že popoldne razprodani dvorani Kinoteke in množini novih odjemalcev tamkajšnjega cikla Kino-Uho ter obiskovalcev Festivala lezbičnega in gejevskega filma, pa je uspešno preniknilo tudi v naše kraje.

Za zapolnitev, pravzaprav prepolnitev kapacitet, saj se je Burroughsa potrebnim na koncu prodajalo tudi stojišča, je bil to sredo kriv irski, v Londonu ustvarjajoči didžejevski duo Islamic Diggers, ki je med drugim izbiral artiste za tudi v naših trgovinah (pred časom) dosegljivi dvojni plošček 10% File Under Burroghs in organiziral klubske večere, kjer je didžejala iz šestdesetih znana manekenka in stonesovska groupie Anita Pallenberg in se je bilo moč nastavljati utripanju dreamachine, prednice današnjih digitalnih in s slušalkami opremljenih naprav za induciranje spremenjenih stanj. Duo, ki se ubada s komornejšo, ohlajevanju možganov namenjeno inačico zabavne elektronike, svoje vezi z Burroughsom ni stkal edinole preko libertinskega odnosa do opojnih sredstev in spolnosti ter rušenja družbenih konvencij, temveč - verjetno z enako pravico, kot jo ima vsak vedeževalec s pomočjo Yi-Ching kovancev - vidi v njegovi tehniki cut-up, "miksanja" naključno izbranih delov besedila, neposredno predhodnico sodobne sempleristike. Več kot le glasbeni duo je ljubljanskemu templju cinefilov v okviru večera Ongoing Guerilla Conditions najprvo ponudil krajši Burroughsov prispevek o zanj usodnih etnotranserjih Musiciens de Joujouka, o katerem bi z razdalje skoraj štiridesetih let rekli, da se lahko meri z izdelki slovenskih newagerskih popotnikov, po turistično drugogodbaškem uvodu pa je sledil glavni, ozvočevalski del večera. Tokrat se je ozvočevalo črnobele Burroughsove raritete, kratke, s posnetki dečkov, sodelavcev in Mojstra osebno bogate filme, ki so morda nekoč dražili z aluzijami na droge in homoseksualnost ter s "psihedeličnimi" koti in efekti kamere, a sodijo bolj med fanovsko gradivo za utrjevanje vere. Žal moramo enako zatrditi tudi za didžejevsko spremljavo Diggersov, iz trip- in hiphopa, etno odlomkov in zank, prej zloženi kot namešani scenosled, ki ni nevemkakšna miksološka poslastica, temveč prej hommage Burroughsu, katerega posemplano, vztrajno nosljanje preveva soundtrack. Smo že omenili, da je raba "sugestibilne" govorjene besede mislecev in gurujev, pa tudi "etničnih" semplov v elektroniki že davno obveljala za duhamorni kliše?

povezava