Kultura / Pri špeglarjih in drugih

Verjetno gre samo za naključje in ne za konceptualni zastavek, a lahko bi rekli, da se je klub Gromki na Metelkovi pretekli teden posvetil predstavljanju skupin in dvojcev, ki ne marajo za ustaljeno, "uravnoteženo" razmerje inštrumentov, če ne celo zvočne snovi. V torek je tako v Gromkem, ki tekom komornega cikla Defonije uspešno pokriva stroške, pred pretežno špeglarsko druščino defonistov, nastopil siciljanski trio Trionacria, za čigar trobento smo prepoznali znanca iz v Škucu videne zasedbe Zu. Če je Zu izlet hiperproduktivnega Roya Pacija v bolj dratarske vode, pa bi se tokrat priobčenemu prej otepal kot prilegel vzdevek jazzcore, ki se je zapisal v vabilu na koncert. Trionacria, nalašč visoko umerjeni, do povzročanja lakote po nizkih frekvencah malobasovski ansambel, je namreč v prvi vrsti pihal na dušo našim džezerjem, saj mu je ta džungelska muzika služila za prvo pribežališče in nujen, tudi tehnični okvir. In je vso to minuciozno in virtuozno izvedeno miškulancijo, preplet etničnih, celo folklornih prvin, cirkuške in lahkoglasbene godbe, pogrebnih in terasnih, jemati le kot neizogibno krepčilo za upam še ne tako zmatrano glasbeno panogo.