Kultura / Glasovi druge narave

Sprijaznimo se - ne glede na dokaj živo koncertno in vobče kulturno ponudbo je domovina in z njo prestolnica navaden čeheraj, mozolj na riti "razvitega" sveta, drugorazredna provinca, kamor se hodi igrat med tednom, medtem ko so petki in sobote rezervirani za bolj civilizirana prizorišča, mesta in države. Ni torej čudo, da se kak koncert primeri tudi na od Boga in Satana prezrti ponedeljek in da ga začetku tedna primerno obišče borno število obiskovalcev. Še bornejše je število, če gre za koncert, namenjen šolajočim se mladincem, in pravi prepad je ta preklemanski ponedeljek zijal pred odrom kluba Channel Zero na Metelkovi, kjer so, malce prehitro za svoje zdravje, za čupanje in količkaj obteženi šus ravno stružili domači deathmetalci Abbatoir.

A glej si čudo, parter se je lepo popolnil že med nastopom slovaške grinderske atrakcije Sanatorium, čeravno so bile za polnjenje bolj zaslužne divje plapolajoče čupe od sladostrastja renčeče publike kot gneča teles. Po pravici, saj bi vrli Slovaki zlahka zastopali vse tisto, kar si je v teh težkih časih prestrojevanja metalskih kohort želeti od sodobnega kovinarskega agregata in so, brez odvečnih zvezdniških popadkov, v svoje nečedne namene zmlinčili vse od thrasha do death metala, med zbijanjem dramatičnih tem in steklih pobezljav pa razvedrili dušo in srce s tako ubranim kruljenjem, da nisi vedel, ali poslušaš zvočni zapis posebej krvave grozljivke, prenos iz ihanske klavnice ali odmeve najbolj gnusnega onegavljenja v porniču. Virtuozno. Medtem ko je kovinarski eklekticizem zaznamoval srednji del tokratne poslastice v režiji Vraga in prof. Satanica, je zaključek pripadel brezumnemu besu mehiških, pod geslom Kill weak Europeans delujočih deathmetalcev Disgorge. Ti, opremljeni z zarjavelimi špriklami kot iz najboljših časov Slayer, iz na prvo uho kaotičnega prepletanja na moč popačenih kitar ustvarjajo na pravih mestih poudarjeni hrum kilotonske uničevalne samohodke, v primerjavi s katero je tista VoiVod (morda neumestna primerjava) le štiritaktni prototip. Morda pa je še upanje za metalce, ki se, resnici na ljubo, dostikrat manjša premo sorazmerno z velikostjo njihovih avtobusov in pogostnostjo z odra izrečenega opominjanja na nakup njihovih plošč. Besno, kot se šika. Ekstremno.