Kultura / Naproti večnosti

Kot kažejo zadnji izsledki, bo ta stara dekla, ta zlajnana viža, to najusodnejše in najbolj mitološko vseh razmerij - drugače opredeljeni, pozor: seveda gre za edino naravno in plodno in smotrno razmerje med moškim in žensko - do pokončnih primatov konca dni služilo kot izgovor za vsem tako bližnja in neposredno jih zadevajoča umetniška dela. Tudi v plesu, kjer smo že prejeli svoj odmerek, oj, več od odmerka ljubezenskih parov in trikotnikov in skupin, in znotraj katerega predstava kanadske skupine The Holy Body Tatoo, ki je konec tedna zasedla deske Cankarjevega doma, zaseda le pomenljivo mesto v glavnem toku stvari. Večinoma preko tanga komunicirajoči par tetovirancev si je za ozadje predstave Circa (med drugim: ženska oblika izraza circus) omislil težke, kurbirsko rdeče zavese, kristalne lustre in čez oder napihal dovolj dima, da bi si človek mislil, da je priča plesnim uricam v dancehallu, ne nazadnje tudi kakega starosocialističnega hotela.

In sta se muckala, grobo ruvala, da, strastno onegavila, bila notranje razrvana, se naveličala ljubezenskega avtomatizma in se razšla, tja do ne tako nepričakovanega konca s plesnimi koraki odrevenelih zombijev v onstranstvu. Ljubezenska zgodba kot jih je mnogo? Več, celo ljubezenska zgodba, ki ji za ozadje nemalokrat služijo filmi, v katerih se razgledničarsko povzeti Pariz (Sacre Coeur, parki, Pere Lachaise ...) - presenetljivo, a ne - še enkrat razodane za mesto zaljubljencev, in v kateri, namesto vsaj micene perverzije ali bognedaj subverzije, za prepotrebni ironični odmik služi prgišče pohlevnih domislic, bolano vedra, a kot na silo vdelani prizor s križanjem in karaokami na tematski song, občasno pometajoča snažilka na sceni, ki pomeni življenje... Brando bi takoj segel po putru.