Kultura / Dub my Ass

Končno so se zganili tudi domači rastafarijanci in si pod praporji krčme Raggamuffin in izdelovalca poharskih parafernalij Ziggija izborili tedenski večer v klubu Subsub, ki bo v kratkem zapolnil spored tudi s sredinimi house ponočevanji. Za uvod v načtrovane dejavnosti je imel Dubtafari Soundsystem v četrtek gostiti Rootsmana, ki bi moral po izpričanih produkcijskih sodelovanjih in referencah - od Mad Professorja in The Orb do industriale Muslimgauze, Treponen Pal in metala Soulfly - ponuditi svež zalogaj duba.

Nič takega. Vse do trenutka, ko je izmozgano čelništvo Rodea odneslo pete, pregnano z osladnimi, popevkarskimi intervencijami live-acta, v živo hrepeneče pevke Dayjah, se je Rootsman izkazal le z zelo dostojnim reggaejem. In je svoje basovsko lepo podprte viže, namesto da bi jih kot kak duboslovec spuščal s starodavnih singlic, komodi in brez miksoloških fines predvajal z minidiskov. No. Kot kaže, je bilo tudi to, vključno z uvodnimi skušnjami domačega kruja in priložnostnim tekmovanjem, veselim toboganom za vlogo MC-ja, dovolj za nebrzdano rajanje jamajške muzike lačnih mladincev, za sproščeno plesno veselico. Kakor vsakemu frišnemu klubovskemu plemenu tudi našim regijašem, dredonoscem in puhalcem smotk predstoji diferenciacija in izostritev perspektiv, pri čemer se jim menda ne bi smelo otepati sodelovanje s hrvaškimi, v Močvari delujočimi somišljeniki, kjer smo pred časom naleteli na dosti radikalnejšo atrakcijo oziroma inovacijo. Vsak začetek je težak.