Kultura / Krik iz češke savane

Za uvod v počastitev verskih in revolucionarnih tekovin, bolje rečeno, za uvod v množični eksodus iz prestolnice, na predvečer dneva 0.F., se je konjenica Rodea nadejala krepkega, če ne dražljivega zalogaja, kakršnih se je že navadila pričakovati od Defonije, cikla glasbenih večernic v klubu Gromki. In, privabljena z renomejem češkega bobnarja Pavla Fajta, znanca iz rock in opposition časov, naletela na simptomatičen, a malce zagaten poobedek, katerega se nismo nadejali kljub občutkom, ki so nas neprijetno spreleteli ob na naš naslov emajliranem pojmu etno trance, za katerim se praviloma skrivajo kaj omledne zadeve.

Treh vogalov Ladakha 567 pač ne drži pokonci pregrešno skopo in z malo posluha za njene zmožnosti uporabljena elektronska ritmična matrica niti le na rokovsko obarvane trenutke več kot rutinersko Fajtovo bobnanje. Temveč mu daje glas in stas do nespodobnosti "vživeti" možak po imenu Wendy Zulu, ki ponosno razkoračen tudi tribalno pobobna na afriške djembe in odpleše nekaj približno ritualnih korakov, sicer pa se ukvarja s humi, afriško različico grlenega petja, kakršno so v naših savanah udomačile drugogodbene atrakcije, Sainkho in tuvanski pevci. Če skrajšamo dostikrat brez slišnega vzroka teatralni nastop, bi opomnili, da se je podobnim urbano etničnim fenomenom nekdaj s pravico reklo nirvanizem in da globlje ter ritmično intrigantneje od Ladakha transira, hipnotizira in spodbuja k plesu vsak spodoben psychedelic trance didžej ali, po drugi strani in če niti ne omenjamo domačih Treh puhalcev, zbor nativnih tolkalcev.

Čeravno si tovrstno hipi folkloro zlahka - zjutraj in pred primerno namedeno klientelo - predstavljamo na pod milim nebom postavljenem odru kongresa psihedeličnega plemena, pa nam ni jasno, kako se je znašla v okviru natančno uglašenega cikla za sladokusce. Vzrok za vnovično oceno referenc?