Kultura / Izostali masaker

Čeprav sta kladivce in nakovalce zaradi dolgega posta že hudo hrepenela po res krvavem grindkorovskem masakru, sta tudi prejšnjo soboto ostala na suhem. Južnoafriški trio Groinchurn, ki svojo dejavnost sprenevedavo opredeljuje kot grinding south africacore, je namreč pretežno razočaral ter ostal s skoro neslišnim basistom in bolj na silo kot iz resničnega gušta sklepanimi grindkorovskimi drnci onstran pričakovanega ekstremizma, pri niti ne tako posodobljenemu hardkoru. Seveda hardkor, o katerem govorimo, ni primerjati s kratkohlačno, spevno, svetobolno, po željah najstništva in televizije namešano bebipapo, a vendar.

Če povzamemo sobotni večer, so se z večjo srčnostjo odrezali že želežniški kladvi Sodn dan in so kazali sodobnejše lice tudi Nemci Viu Drakh, prej omnibus kot amalgam, v katerega ospredju stoji po en čupar, en motörheadovski bikan in en z irokezom kriti pankovec na basu. Podobno, iz posebej plavajočih drobcev, je sestavljen tudi njihov spored, katerega odlikuje smisel za slayerjevsko gotiko in simfoniko, deathmetalsko rokohitrstvo in divje hardkorovske pasaže in v katerem se najde mesto tudi za srčno, a premalo natančno izvedbo Ace of Spades. Vsekakor povsem v slogu konsolidarizacije, rekapitulacije preteklih let in preštevanja preživelih, s katerimi ima ta čas veliko opravka sodobna metalurgija. No. Čeravno je dišalo po žolču in gnijočih fetusih, sta Vrag in prof. Satanico, ki si, utirajoč nove poti, šele iščeta zveste publike na nič kaj obljudenem pasu med metalci in pankrokerji, priobčila kvečjemu s kapilarno krvjo prepojeni koncert, ki si ga je ogledala tudi univerzitetna komisija za pankoznanstvo. Izsledki sledijo.