Kultura / Boj z bolerom

Morda pa je tudi Emio Greco v mladosti, ko je pač moral, poslušal melodije po pošti ali po željah naših poslušalcev, morda je rasel v glasbeno, se pravi, resnoglasbeno izobraženi familiji ali so ga celo silili igrati klavir. In je, impregniran s hitom vseh "klasičnih" hitov, z dizalico vseh dizalic, neprekosljivim Bolerom, ki ga je Ravel napisal v prepoznavno španskem slogu, sicer pa - tako kažejo spekulacije sodobne medicine - že zaznamovan z repetitivnost zbujajočimi simptomi Alzheimerjeve bolezni, svoja občutja ob enoznačno občuteni in samoumevni lojtrci do vrhunca prenesel tudi na oder Cankarjevega doma, kjer je plesal v sredo in četrtek in vknjižil ovacije?

Greco jemlje Bolero in posebej zanj osvetljeno zvezdniško pisto, ki ga vabita v prepustitev in ponovitev, kot tujo silo, ki mu proti volji prevzema ude. Njegova spastična interpretacija rituala, prej boj kot zmagoslavje lepote, ko se zdi, da telo in posamezne mišice plešejo z mnogoterimi gibalnimi fintami in povednimi grimasami oskrbljenega Greca namesto da bi Greco plesal telo, katerega degradira do z živčnimi impulzi stresane kepe mesa, se konča z detonacijami. Z vojnimi detonacijami, bi dejala lepa duša in se pomirjena, da ve za prepričljiv zeitgeistovski razlog tolikšnega pokvečenja, posvetila sebi. Niti ne, in karnevalsko pokanje petard ter luč za odmor, ki končata prvi del Double Points dvojčka, uvedeta duet z Bertho Bermudez Pasqual, katerega večidel s humorjem obdarjeni Greco odpleše v vlogi neubogljive sence, vrsto izneverjenih pričakovanj pa zaključi s odmerkom razantne industrial muzike. Lep večer gledališkega abonmaja CD.