Kultura / Coprnice, ki obetajo

Medtem ko so o njihovi maternici odločale postmenopavzične tercialke, zadrti staruharji, v svoj razplojevalni organ in vlogo v osnovni celici družbe zaverovani moški in izdajalke iz lastnih vrst, so ženske vzele usodo v svoje roke.

Resda le v plesni predstavi 6agon na odru Plesnega teatra Ljubljana, a zato tembolj samozavestno in mirnih nog. 6agon je sad pedagoškega dela Maja Delak, sicer stalne članice skupine En-knap, ki je vanj vpregla šesterico večinoma "še neizoblikovanih", šolajočih se plesalk in njih zmožnostim vešče priličila zadane jim naloge, ne da bi moralo ptljevsko občinstvo odvrniti zgroženi pogled in se zateči k tisti saj so še mlade dobrohotnosti.

Kolikor nam je razbrati iz naslova (hexagon), pa tudi iz kriptičnih, pitijskih, kot iz seanse tarota iztrganih napotkov, ki jih med predstavo trosi zanje zadolžena govorka, se 6agon vpisuje v čarovniški, vlogo izstopajočih, upornih žensk premlevajoči ciklus slovenskega sodobnega plesa in zatorej stavi na mistično vzdušje in posvečenim jasnejše aluzije. Med prizori nevroze, obupa in žalosti, medženske ljubezni, preganjanja in neupogljive volje se je že zdelo, da smo naleteli na čer, tu pač še toliko manj umestno spoštovanje kodeksov "gledališke spodobnosti", na par sramežljivo zakritih jošk, tako da je imelo zmagoslavno odkrivanje usodnega para še močnejši osvoboditveni učinek. Brez wunderbraja za svobodo naprej! Vsekakor: predstava iskrivega dialoga skupinskih formacij in solo predstavitev posameznic, katerim bo takole ob robu lepo - posebej najbolj skočni in ojstri mohikanki - služila za odskočno desko do mesta v ekipah domačih koreografov. Žebljica na glavico.