Kultura / V podaljšku

V podaljšku neizmerno raztegnjenega časa, med uro, ki je trajala in trajala, se je v petek pripetila predstava Romeo&Julija et-ultra, o kateri smo, poučeni s spodbudnimi besedami predstavitvenih tiskovin - ne nazadnje: upajoč, da kaj velja udejstvovanje mlade italijanske skupine Fanny&Aleksander v na Lepoti ekstrema videni Teddy Bear Company - domnevali marsikaj.

Domneve pa, naslanjajoč se tudi na presežkov bogate izkušnje z gledališkim sporedom Cankarjevega doma, vsekakor niso vključevale obilnih, na ekranu vrh odra nadnaslavljanih verbalizacij in teatralnosti, s katerima ostajajo Fanny&Alexander prikovani tako na predlogo, Romea in Julijo, kot na tradicionalistični teater govoril, medtem ko se zdi, da je, verjetno na oblikovanje svetlobe in odra ter nekaterih scen nanašajoča se "likovnost", zaradi katere so se uvrstili v gledališki program Beneškega bienala, v izostanku drugih dražil služila le popolnemu uspavanju gledalstva.

Če so Fanny&Alexander prosto po natisnjenem konceptu tvegali priložiti satiro gledališke katarze in v nerazvidnosti izlegli kvečjemu naivno in patetično grotesko, so v zameno ponudili le malo in bi sam ves ta trnov pot z veseljem zamenjal za uvoden, kot na sedanji zgodovinski trenutek naslavljajoči se apokaliptični prizor. Upajmo, da bo zvenelo nekorektno, ampak - bi se morali Italijani posebej varovati besed ali vsaj izključiti nadnaslove in njih plaz zvesti na čisto bebljanje?