Kultura / Marš skozi inštitucije

Morda pa utegne razstava Digitalizirana telesa - virtualni spektakli, ki je posvečena vplivu sodobne znanosti na dojemanje telesa in se ta čas daje na znanje v ljubljanski Mestni galeriji, kljub svojemu skupinskemu značaju, ki jo prši in kljub, za razliko od na fizično prisotnost računajočih performansov, načelni odmaknjenosti mesa, ki ga vleče celo v estetsko, komu vseeno vzbuditi pomisleke in mučne sanje?

Pa bi jo raje imeli za digest, povzetek tega, kar se počne na ekstremnejših prizoriščih in za kazalec poti umetnikov skozi inštitucije. Likovnim sladokuscem se med drugimi sadovi sodelovanja madžarskih, kandskih in domačih organizacijskih in kuratorskih moči tako nastavljajo tudi v Kapelici videna dela Rajka Bizjaka in Eclipse, enega duhovitejših prispevkov, rešitev ekološke zagate človeštva z umetno kožo iz simbiotičnih alg, pa je prispeval pred časom v Škucu razstavljajoči ludist iz Madžarske Antal Lakner.

Skupinska razstava, ki je obsegala tudi izbor videa in okroglo mizo, na srečo ni prešla brez za internet povezavo oddaljenega, a kar živega nastopa vrlih eclipsaric v Kiberpipi, hramu kibernetike na Kersnikovi 6. Interaktivni performans Kri je slajša od medu, kjer se s klikanjem na pripadajoča, kot pri mesarju razdeljena, usodnim umetnikom posvečena območja telesa tagajstne eclipsarice aktivira ustrezna koreografija, ki si jo je lahko in real time ogledalo občinstvo v Kiberpipi, nese fatalni duo še globlje v žanr gospodinjske pornografije. Čisto blizu kao voajerskih in kao avtentičnih prenosov, simulacije peep showa preko interneta, ki jih prekaša že z izbrano (bizarno, disko, MTV) muziko tesno soodvisnim umetniškim vtisom. Igraj, mala.

povezava