Kultura / Odpeti kravatlc

Verjetno je Globokarjevo gostovanje na Metelkovi, ki je v ponedeljek sledilo ustoličenju za življenjsko delo v Cankarjevem domu vzeti tudi kot srečanje sorodnih, obrobnih duš. Saj performans Moje telo je postalo pozavna, ki sta ga prirediteljici, Defonija iz Gromke in Elza iz Menze oglaševali s podnaslovi "Vinko Globokar za AKC Metelkova mesto" ali "otvoritev akademije za glasbo v kasarni" izpolnjuje Globokarjevo "nekajletno željo." Gesta podpore vedno negotovemu položaju Metelkove pa je bila navsezadnje priložnost, da se nekonformistični ustvarjalec izogne kaj sterilnim in veliko krajanom a priori zoprnim kulturnim prizoriščem in prvič predstavi malce drugačni publiki, olepšani z brlekom ali dvema in si, če smo prav slišali, da tudi duška.

Če je Metelkova še bolj odpela že itak dodobra razrahljani Globokarjev kravatlc, je Globokar tudi za dovolj občutno spoznanje poakademil Metelkovo - nastop se je začel ob uri, med njim so zapahnili vrata Menze, da so jim kleli vse po spisku, v dvorani je veljala prohibicija na mobitele in kajenje, šank je bil zaprt... - in očaral.

Čeprav so dobršen del njegovega, z ilustrativno besedo spremljenega, značilno grotesknega, burlesknega, prav proti akademskemu patosu uperjenega, čisto mimogrede izvedbeno vrhunskega nastopa, za katerega se včasih zdi, da se napaja v slovenski ali vsesplošni zagovednosti, sestavljale skladbe, ki jih izvaja že dolgo vrsto let. Smo li na sledi večni umetnosti?