Kultura / Tehnika narodu

Uh. Kmalu bi se nam zapisalo, da smo bili priča novemu v vrsti zmagoslavij Defonije, abonmaja delikatesnih priboljškov z Metelkove, več, poglobitvi tvornega transtrojanskega in mednarodnega sodelovanja s sedemnajstdnevnim festivalom v mariborskem Satchmu gostujočih Skritimi notami in zagrebškim klubom KSET, ki je vir tudi pestrega majskega dogajanja v Gromki. Kmalu bi se nam zapisalo, tudi ob dejstvu, da so se triu Frodeja Gjerstada, ki je tam improviziral prejšnji petek, tako dopadle akustične razmere, da je v Gromki naslednji dan snemal svoj novi plošček. Pa nismo tako prepričani. Res lahko rečemo, da je naveza z gostovanjem eminentnega angleškega saksofonista Lola Coxhilla zakrpala zgodovinsko luknjo, vendar bi raje tvegali, da je bilo defonistom že slišati presunljivejše od Coxhillovih krčevitih, oglatih improvizacij in predvsem živahnejše medigre akterjev od tria, katerega slide kitarist večidel v enem kosu podanega nastopa preždi v senci. Sicer pa je prvinam improvizacije, nenehnemu izmišljanju in posledičnemu izmikanju opore ušesom, razen užitka posvečenih moč pripisati tudi stranski, "ambientalni", hipnotični učinek, lepo viden v treh kinkajočih glavah s tonskim mojstrom vred. Le-ta je imel - ker se je ansambel nesmotrno odločil, da ozvoči tudi bobne in saksofon ter s tem presegel domet dvorane in osebja - nepričakovano glavno vlogo v drugi točki sporeda, nastopu italijanskega tria Zero Tolerance, ki je navdušil na lanskem džez festivalu v Cerknem. Zero Tolerance se je tokrat odebelil z Giovannijem Gebbio, katerega značilno, "didgeridoojevsko" krožno dihanje in fraze so podali nastopu džezovski nadih, medtem ko sta se čudaške zvoke proizvajajoča didžeja izgubila neznanokam, le redkokdaj prispevala dim hudo nakajenega, približno triphopovskega vzdušja, za vrhuncev pa od sebe dajala le zoprn brum. Le zahvaljujoč tehniki, ali, kakor pravi Ičo, tudi kot posledica čustvene izčrpanosti po trganju gat dan poprej na seansi cinefilskega podjetja Kino-Uho v Kinoteki? Nespodobno.