Kultura / Pank folklora

Medtem ko se je čupalo na Metal Maniji v Komnu in se je mezgalo na Meet Me tehno veselici blizu Divače, so na Kravalu že drugi dan bivakirali domači, pod zastavo KD Rov zbrani dratarji. Bivakirali, bolje rečeno posedali na vzpetini vrh travnika ob cesti, ki vodi iz Železnikov, srebali pivo in pomakali v pasulj, ki ga je, preden je padel v komo, skuhal domači mladinc. Vzdušje: komorno. Pred odrom si, če si imel srečo, naletel le na iz petnih žil cvilečo pevko in nekam rajfersko shujšanega pevca obskurnega, amatersko rasturajočega švedskega ansambla ali, med nastopom mestoma hudo kičastih in zaradi klaviatur simfonično donečih ljutomerskih metalcev Obnounce, na osamljenega hedbengerja. Cenimoda dvajseterica lokalnih mladincev se je zganila šele ob hardkorovskih vižah in angažiranih pesnitvah domačega Sodnga dne in zopet uplahnila s kruljenjem in težkimi akordi hrvaškega Bolesnog Grinja, kar je skupaj s hreščečim zvokom in sila počasno menjavo ansamblov zaokrožilo vtis časovne, do začetkov hardkora v osemdesetih napeljane zanke.

Morda smo uleteli napačno noč in bi retro vtis malce omilil petkov spored, v katerem si našel tudi Kuglo in nojzersko elektroniko, kakršno se vari ob Mladinskih akcijah na Metelkovi in drugod? Morda bi za vtis svojske, ampak veselice, zadoščalo že, ko bi ljudstvo vrnilo del na odru izznojene energije, drugače naj se postavi stole.

Dosti živahneje od festivala, s katerim se že vrsto let ubada neuničljivo KD Rov, ki izostanek z zemljo zravnane brunarice Petek 13. nadomešča z občasnimi koncerti pri bližnjem kozolcu, je čez teden dogajalo pred štabom molotovcev, kjer je potekal precizno poimenovani festival Resist To Exist! Solidarnostni šestdnevni miting, kjer so delili zastonjske obede, na katerem so imeli tudi popoldneve s predstavitvijo anarhistične literature, kjer je deklamiral Roza in rapal Pižama in so se delali norca iz G7 improvizatorji Dejmo stisnt teatra, je ponoči potekal po ustaljenem redu, praviloma tik do prihoda policije, ki si je za beleženje sumljivih fac omislila kar snemalca z visoko občutljivo kamero.

Vzdušje na rednih nastopih praviloma hardkorovskih do metalskih ansamblov, ki imajo tamkaj nažigati vse do nedelje, je bilo kljub samo pevskem ozvočenju - le komu je šlo na živce, ko je bilo še v Molotovu? - in trem brlivkam kar prisrčno, ni manjkalo značilnih pankovskih, če ne celo revolucionarnih obredij, slemanja z nastopajočimi, vihtenja anarhističnih praporov... slikovit prikaz tesne zveze militantne angažiranosti in militantne, celo izrecno o tekočih političnih zadevah prepevajoče muzike. O tem, kako nam je bilo dolgčas ob tisočkrat prežvečenih akordih, kako smo nejeverno strmeli ob najbolj stereotipnih polkah in kako, ko ne bi bilo rušenja, zaradi skopih informacij še dolgo ne bi pomolili nosu v Molotov, pa kdaj drugič. Prmejduš, da bi si bolje razgibal ušesa na Chili Space promenadi. Kljub vsemu: užitneje od v strogem pomenu besede folklornih, kitarsko - "keltskih" viž, kakršne je po koncertih vrtelo novodobno krilo Molotova?