Kultura / V elektrotaborišču

Morda pa gre samo za terminološki nesporazum. Saj se navsezadnje že marsikatera, tudi klubska tehno veselica ponaša z video sporedom in tematsko urejenim plesnim okoljem, pa tega ne oglašuje kot zvočno vizualni performans. Saj, tudi v elektroniki, marsikateri muzikant nastopi z že izdelanim sporedom ali poimprovizira, pa temu ne reče zaprta in odprta polja situacije. Čemu nabuhli žargon, ko pa je Signal-Sever!, slovensko gostovanje v tujini večkrat nastopajočega laboratorija Marka Peljhana, poskrbel za dostojno predstavitev ene od panog sodobne elektronike?

Latovščina spremljevalnih tiskovin in napovedi je prejšnjo sobotno noč vsekakor poskrbela za nekaj špasnih nesporazumov in dolgih nosov, še najbolj boleče pa je na "skrivni lokaciji", na polju blizu Šentvida, kamor so ljudstvo vsako uro vozili avtobusi, raztegovalo nekaj izgubljenih rajferjev. Ostali, čez stotina duš, so, drgetajoč od vlage in hladu, morali že uživati v izvrstno ozvočenem, tik pred plesnostjo ohlajenem scenosledu značilnih, iz tehna izvirajočih, še najraje minimalističnih viž, ki so jih iz svojih aparatur prispevali gostje, Frank Bretschneider, Olaf Bender in v živo, tja do satiejevskih tipk prebirajoči Laurent Pernice. Med po domače rečeno live-acti, ki jih je s treh ekranov dostikrat spremljalo primerno abstraktno migetanje nekega računalniškega programa, se je razodeval smisel na obeh straneh postavljenih anten, ki sta z osvetljenimi drogovi daljnovoda nudili veličasten, "industrijski" prizor. In je oder, obrnjeno s hrbtom proti gledalstvu - v službi demokratičnega, roko na srce nič kaj informativnega pogleda iz zaodrja? - zasedla dvanajsterica domačih in tujih videastov ter elektrotehnikov, ki je, črpajoč iz tekom dneva in v živo prestreženih elektromagnetnih emisij, teve oddaj in radio signalov, prispevala razpoloženjske improvizacije. Ko bi bili izpolnjeni osnovni pogoji za zbran prisluh, ko ne bi človek zmrzoval na lesenih klopeh in se lahko krepčal edinole s skopo odmerjenimi šilci čaja, bi tvegal celo domnevo, da je Peljhan ljubljanski art elektronski srenji, ki jo je z uvodnim predavanjem počastil sam Kodwo Eshun, pritisnil močno infuzijo. Kunštno. Bi šlo tudi udobneje? Saj veste, kako gre tisti rek o umetnosti in fanatizmu.

povezava