Kultura / Mašine pojejo

Kljub za državljane sveta neznatni razdalji in, najverjetneje, zaradi močvirniških predsodkov in čudnih občutij, ki prevevajo, ko se proti severovzhodu vzpenjaš iz rodne kotline, je Maribor še vedno na drugi strani sveta, posebej za obiskovalce galerij, za katere si kar ne moreš misliti, da bi romali semtertja. In si veselo presenečen, če na vsake kvatre vendarle kaže, da bi med bratskima mestoma lahko obstajal reden pretok novitet. Thomas Kvam in Frode Oldereid sta tako s svojimi Mašinami decembra plašila stranke mariborske Kible in v četrtek sestavila aparature v ljubljanski Kapelici, ki se je ravno razdišala od enega dolgotrajnejših performansov, peturnega zvijanja sushijev, ki sta ga v dobro novoletne zabave Kapelice uprizorila šef galerije Jure Krpan in kurator glasbenega programa Tao Vrhovec Sambolec.

Norveški dvojec, ki se ukvarja z robotiko, je po nagnjenosti do bizarnih spačkov, iz organske in anorganske snovi sestavljenih kiborgov, blizu sicer precej lahkotneje nastrojenim preučevalcem Plastosov, plodove svoje negativne utopije, ekspresionističnega črnobelega sveta popolne urbanizacije, potrošništva in pohlepa, pa nudi ljudstvu v liku polurnega performansa. Ali, bolje rečeno, na playback izvedenega koncerta electronic body music in industriale , ki ga, vsak na svojem koncu kapelice, odpojeta in odigrata s človeškima obrazoma - hudo realistična video projekcija na trodimenzionalno predlogo - opremljena, kot pnevmatične živali zvirajoča se stroja, prebavno moteni kapitalistični črv in na Alienovo mati spominjajoča bogomolka. Prodorno. Glasno. Morda le za kanec predolgo, da bi se ti šus elektronske muzike in morastih podob zažrl v nevrone, a spodbudno pop za včasih sila kunštne koncepte in glasbene utrinke v Kapelici. Na voljo še ta teden, v torek, sredo in četrtek, ob devetih zvečer. Mašine vabijo.