Kultura / Retro revija

Je bilo misliti, da ugane kak špas. King Khan, samooklicani maharadža soula in Muhammad Ali rhythm'n'bluesa, ki si je omislil zelo pester življenjepis, kompletno z dedom, lovcem na kače, mladostjo v montrealski bandi prestopnikov, bratenjem z Mohawki in ekspertizo v vudujski magiji, bi na odru Kuda že moral pokazati moda, saj ga spremlja kar deset "norih" Sensational Shrines in znamenita gogo plesalka, "ex-Yakuza" Bamboorella. Je pa tako. King, ki hoče občinstvo popeljati "na trip" in se obenem krepča z vodo, je star komaj šestindvajset let in bo moral preznojiti marsikatero srajco, da bo tako predirno vriskal kakor James Brown in tako božjastno šejkal kot Little Richard.

Čeprav ni razloga, da bi se v novem tisočletju zmrdovali nad pogrevanjem župc, posebej tako častitljivih, kot je soul in r'n'b izročilo, bi pričakovali, da se župca pogreje z veliko mero humorja in iskrivosti, če ne celo s kancem glasbene invencije. Založba FV svoje atrakcije, najsi gre za zlobnejši rokenrol ali retro ekstravaganco, rada zaljša z besedo punk, katera bo le težko stala pred ljubiteljskim do spodobnim špilom ansambla, ki je svoje raspaljotke, sentiše in balade brez zajedljivosti kompiliral iz fraz, občih mest obdelanih panog in mu ne manjka veliko do "neobremenjenega" poustvarjalstva. Ma, četudi. Le da je od Kinga in njegove deseterice, da ne omenjamo venomer, do krča nasmejane cheerleaderke Bamboorelle, tako velo po naučenem in narejenem, da se je zdelo, da Kingovo žezlo v obliki mrtvaške glave, njegova super- preobleka in vsa mitologija niso tu za gag, temveč iz potrebe. Kako do za tovrstne maškarade nujne vživetosti v vlogo? Še kurb, še šnopsa, pa tokrat brez goljufanja.