Kultura / Čudež na metelkovi

Klub Channel Zero je bil prejšnjo soboto prizorišče nevsakdanjega dogodka, v bistvu - prizorišče dogodka, kakršnega z Ičijem v vseh teh, za šanelovim šankom predrajsanih, na zidovih preslonelih, za fliperjem in fuzbalom preigranih letih skoro da ne pomniva. Pa za nepozabnost večera ni toliko kriv bostonski kvintet Isis, ki bi s počasnim mletjem, občasno brutalnostjo pevca in bombastičnimi kitarskimi prijemi zlahka konkuriral posebno zakrknjenim, doom metalurgom, in obenem pihal na dušico vsem ljubiteljem akordov in pevskih manir, kakršne se vse od Sonic Youth vlečejo po indie poljanah.

Zdi se, da Isis, za razliko od enostavno zlobnih Swans in prefriganih Melvins, v napade nebrzdanega žaganja goni iskrena depresija, če ne svetobolje, kar ne kali mogočnega vtisa ob njihovih desetminutnih epopejah ali celo sadističnih razgradnjah, kakršna je denimo, tekom mučne procedure, doletela "lepo" temo gostujoče vokalistke.

Za nepozabnost pa ni kriv mogočni vtis, temveč obisk prireditve, ki utegne v teh težkih časih organizatorko, Bubo, ki kar ni mogla verjeti očem, spreobrniti v pravo vero. Je naposled prenapolnjenemu Channelu botrovalo vzdušju prestolnice ustrezno občutje gostujočega ansambla, primeren, namreč sobotni večer, obilo promocije ali tudi okrepitve z mednarodnega anarhističnega srečanja, ki je konec tedna potekalo na Metelkovi? Težko je oceniti in še teže domnevati, da se je med ljudstvom na lepem spet pojavilo zanimanje za malo drugačne dratarske koncerte, celo za muziko nasploh, kar bo Bubo težko prepričalo, da se spusti v avanturo s skupinskim nastopom zvezd založbe Ipecac, bande preverjeno motenega Mika Pattona, jo pa utegne zaenkrat odvrniti od selitve v prijaznejšo klimo.