Kultura / Impro dvojček

Igor Škafar

Iztok Kovač, ki je pretekli teden z vrsto družabnosti, predstav, razstav, koncertov in projekcij sodelavcev obhajal deseto obletnico plesne skupine En-Knap, je ponudil roko tudi medregionalni španoviji, štajersko močvirniškemu prijateljstvu ljubljanske Defonije in mariborskih Skritih not, ki domovino redno zalaga z dobrotami improvizacije in (ne samo) džezovske invencije. Vinko Globokar, ki sodi med Kovačeve sodelavce in simpatije, je s svojo auro tako že drugič obsijal Menzo pri koritu in v sestavi nikoli prej slišanega tria s Sebijem Tramontano in Johannesom Bauerjem ponudil lepo zasedeni dvorani zvrhano mero glasbenega užitka.

Če si je seveda s tako medlim pojmom, kot je glasba, predstavljati hudomušen teater, ki ga uganja banda improvizirajočih pozavn, slonje trobezljajočih, konjsko hrzajočih, kot wah-wah kvakajočih, kot elektronski brum zarezujočih, poprdevajočih pozavn in (k.g.) tirolskega roga, mezeči metež neverjetnih zvokov, ki jih, medtem ko vleče štreno, iz do zadnje obisti obvladanih inštrumentov izvablja pregnani trio.

Se zdi, da globokarjevsko guncanje afen in parodija, kakršno sicer nudi tudi na posvečenih akademskih odrih, naleti v podobno neresnih prizoriščih še na posebej rodovitna tla in se poji s presežkom navdiha.

Medtem ko je Bauer v Menzi še z nekako našel prostor za intervencije, pa se je na drugem impro obroku Defonije ta večer, kasneje v Gromki, dostikrat skupaj z občinstvom znašel v vlogi fasciniranega opazovalca. Fasciniranega nad viharnimi pobezljavami, kamor je grozilo odnesti preostalo moštvo Tradition Tria, iniciatorja procedur, džezovskega bas veterana, sedaj obsedenega klaviaturista Alana Silvo in Rogerja Turnerja, izvenserijskega bobnarja, ki je moral poleg Silve krotiti in umirjati še lasten temperament.

Ker ima Silva prej instinktivni, tolkalski pristop k klaviaturi, je bila Gromka, tudi v komaj napeljanih mirnejših pasusih, nagrajena z zvrhanim košem bravur in fines bobnarskega dvojca s pomožnim krmarjem, ki si s pravico lasti dobro ime hardkora, ki le na robovih, kolikor je prešteti Turnerjevo rokohitrstvo, vonja po džezu in rokenrolu, in če bi se bilo podobnih ekscesov pogosteje nadejati od naših impro svobodnjakov, bi jih raje hodila poslušat tudi konjenica.