Kultura / Elektro samogon

V Zagrebu rojeni, a hrvacki komaj še po jeziku kotaleči Marko Ciciliani je študiral kompozicijo v zahodnih metropolah, zlagal muziko za "klasične" in elektronske inštrumente, konstruiral miniature, se skušal z improvizacijo in uganil pravo pravcato, po bežnem prisluhu sodeč kaj groteskno opero, ampak v Kapelico, kjer je vijačil v torek, je prišel z enim samim mikserjem. Točneje, na kompresor priključenim mikserjem, ki je tokrat, namesto da bi služil kot medij za oblikovanje zvoka iz drugih virov, nastopal v vlogi inštrumenta. Kako? S povratno vezavo vhodov in izhodov, ki proizvaja v nekontroliranih pogojih zvočnikom smrtno nevarni feedback, varno zauzdana v Cicilianijevih rokah pa elektronska valovanja, prasketanja in poke, celo človeškim podobne zvoke in ritme.

Čeprav se temu, kar v Kapelici in drugod nudi cikel bitshift, v pomanjkanju primernejših izrazov rado reče eksperiment, ni Ciciliani nikakršen eksperimentator, temveč, če je gledati njegovo hitro in natančno vrtenje gumbov, glajenje drsečih potenciometrov, šumenje z nalašč poškodovanim kablom ter tipkanje po filtrih in tonskih kontrolah (diatonična harmonika?), virtuoz, ki ima tisto mešalko v malem prstu in točno ve, kje je prag prebijanja in kje začetek feedbacka. Po zvokovju blizu v popularnejši elektroniki kurantne glitch oziroma clicks&cuts divizije, ki avtonomijo strojev za proizvodnjo zvoka vzpostavlja iščoč njihove napake in šume, po vtisu pa resnoglasbeni komponist, ki dopušča improvizacijo znotraj svojih partitur in prepušča naključje muham svojega ne popolnoma obvladljivega inštrumenta. V toliko bolj kot vzdušje preseneča njegov z videom povečani performans in zmožnosti nevsakdanjega inštrumenta ter, zgrešeno a najdeno, najbolj fascinira, kadar sestopi iz kunšta v "pop" in iz vsega tega škrtanja in magnetizma uprizori neverjeten drum&bass vihar. Absolutno analogno.