Kultura / Brez diskriminacije

Medtem ko je Strip Core vrtel francoske risanke v Kinoteki in predstavil uokvirjene stripe v mnogo bolj akademskem nadstropju Mestne galerije na Cankarjevem nabrežju, je v okvirju frankofonske pošiljke Risani trakovi napolnil tudi Kapelico. Z uničujočimi risbami in stripi ter barvitimi plakati Remija, ki kot v lunaparku ali cirkusu vabijo v zatemnjeno notranjost, kjer se nastavljajo zrklu pionirski stroji (thaumatrop, praksinoskop, zootrop, folioskop) za proizvodnjo gibljivih slik, deloma na električni, deloma na ročni pogon, vedno nared za hehet ali rezget.

Saj se za v preddverju oglaševano bradato žensko izkaže, da se je ravno obrila, saj se dresirani pudel izkaže za neizmernega proizvajalca govna, mešanec pa za optični spoj bele in črne fizionomije. Remi je pri strojih, ki spominjajo na patinirane eksponate iz prirodoslovnih muzejev, še obče užiten in le nakaže - z duhovito animirano metamorfozo ameriškega dolarja - svoje zagatnejše preokupacije, jedkost, ki reže iz v preddverju razstavljenih risb in zbirk.

Pred njegovo nekorektno, a lucidno in obenem humorno obravnavo niso varni ne "fundamentalisti" ne ameriško blagostanje, teško se skrijejo tako tradicionalne krščanske vrednote kot sodobna razplojevalna ekonomija ali kanoni telesne lepote. Vsi enaki, vsi v kurcu. Ali v govnu, ki je drugi izbrani motiv francoskega, ne vsem enako apetitlih mojstra, čigar nedvomni vrh je iskati v tam na verigi privezano slikanico Strategije preživetja, katere kanibalska, divjaška, "nečloveška" predloga bi lahko bile edinole štorije iz obdobij neznosne lakote v Leningradu in Afriki ali iz najbolj gnusnih vicev, da so mestni artisti imeli na jeziku kar De Sada. Surovo, a nekam znano. Priporočamo!