Kultura / Caspar Brotzmann Experience

Politično nekorekten filmski festival, ki je štiri dni - z VHS, BETA in DVD formatov in od dveh popoldne do polnoči (!) - predstavljal "filme o resničnih dogodkih v političnem in družbenem okolju" na Metelkovi, je spotoma vzel pod široko krilo obletnico Radia Študent, simpozij Delavsko-punkerske univerze in after Marihuanskega marša, pa tudi nekaj koncertov in didžejevskih soarej. Bi si mislili, da polna letna dvorana cinefilov zagotavlja vrvež na kasnejših nastopih atrakcij v Menzi ali v Channelu, da se tam kalijo vsestransko razvite osebnosti, denimo ob muziki "tamalega Brotzmanna", ki ga je sviral v torek?

Pa, niti ne, tako da se je kljub izjemno ugodni vstopnini v izmeri poldrugega piva v Menzo nateplo le za spoznanje okrepljeno običajno osumljenstvo, kateremu je trio Caspar Brotzmann-Michael Wertmuller-Marino Pliakas potem odigral dve improvizacijski kači s pripadajočim bisom. Ko bi se ravnali po ušesu in po imenu festivala, bi pri navedbi zasedbe gladko izpustili zadnja dva člana ali ju vsaj napisali z veliko manjšimi črkami. Saj gre tu predvsem za Brotzmanna, katerega ritem sekcija ob njegovem kitarjevanju menda dela in se zabava v enaki meri, kakor je delala in se zabavala sekcija Jimija Hendrixa.

V toliko močna muzika tria, kljub trudu "spremljevalcev", da bi se dvignila izpod kitarske nadvlade in tvorno prispevala k dinamiki, kdaj zoprno potegne na zlajnano rokersko "improvizacijo", kjer se še kako čuti porazdelitev vlog. Kadar pa te povleče v Brotzmannovo nalašč udušeno distorzijo, do nojza razparano prebiranje strun in zadaj brenčeče matrice, pod katero je le slutiti rokenrol, kovinarstvo in džez, se zdi, da bi s tovrstno muziko lahko premikal kontinente in ne le kako čupo pod odrom in komaj čakaš, da za himnični finale odvije tisti potenciometer. Žaganje, da malo njih.