Kultura / Z distance

Zahvaljujoč lastnim nagnjenjem, ki jih je izkazala že s priložnostnim gostovanjem v Kapelici, in dobrim, celo družinskim zvezam s cvetom mladih slovenskih likovnikov, se je Nina Meško vsaj deloma izognila večnim zagatam z ustvarjanjem zasnov, ki očitno pestijo v prvi vrsti gibu zavezane plesne umetnike domovine. Dreamteam v sestavi Tanja Lazetič/Dejan Habicht, Žiga Kariž, Alen Ožbolt, Tobias Putrih, Sašo Vrabič, se je tako podpisal pod pet solov, ki jih je Meškova povezala v predstavo What A Feeling in prejšnji teden dajala na vpogled v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu.

Povezala- tudi v vlogi umetnice, ki ji je uspel veliki met, ki sproti, z nasmehom do ušes, napoveduje posamezne točke in se, kot na podelitvi priznanj iz showbusinessa, zahvaljuje sodelujočim in svojim domačim. Meškova, ki, "ker bo predstavo videl ves svet", žubori v angleščini, je zavzela distanco tudi do večinoma skromnih napotkov gostujočih laičnih koreografov, do velelnikov, ki jih, namreč Ožboltove in Putrihove, bere kar nekdo iz občinstva ali glas iz zvočnika.

Prevajajoč besedo v gibe in s pomočjo minimuma rekvizitov, kakega videa, risalne krede, grafitarskega spreja ali maske, pa sproti proizvaja artefakte s pečatom inkriminiranih avtorjev, da ugibaš, ali bodo na vrsti Ožboltovi talni reliefi, Kariževa hollywoodska mitologija, Lazetič/Habichtovi utrinki iz intime... Meškova, ki si, dosledno, privošči za bis še enkrat odplesati solo na temo iz Flashdanca, "ki ji je spremenil življenje in pokazal, da se lahko želje uresničijo", zdrži vlogo in spotoma vknjiži koš heheta, kar je menda dovolj za prehodno trofejo. Ali pa bo njen konceptualni plesni projekt zadovoljil tudi kriterije ceha, ki bolj od zastavka gleda na kinetiko, ostaja veliko vprašanje.