Kultura / Majhen, A Strupen?

Festival Exodos je prejšnji teden začel s sklopom Telo-raztelešenje-podoba, odigral Dramsko trojico in sklenil tris trisov s Postdramskim ribarjenjem, drugim delom izmenjave plodov slovenskih in hrvaških gledališčnikov, posebej revije Maska in zagrebške Frakcije. Ker je Exodos letos kazal le malo volje do osvajanja novih terenov in je pljusnil komajda do šišenskih studiov Viba filma, je uvodna predstava hrvaške trojice, ki se je imela pripetiti kar v podhodu Maximarketa, obetala, da festival vsaj za trenutek poveže z ulico. Ampak le obetala. V podhodu se namreč ob devetih zvečer ravno ne tre nakupovalcev, parkirajočih in uradnikov, pa tudi redkim mimohitečim ob prizoru gruče Exodosovih abonentov, ki bulji v zatemnjeno izložbo, ni zastajal korak. Čemu le. Tudi gruča sama je za refleksom, lastno sliko v debelih steklih podhoda, bolj slutila kot videla plesni solo Private in vitro in za njim predvajani video, komaj vlekla na ušesa preko zvočnikov predvajano sopenje Željke Sančanin.

Nemara pa velja ugotovitev Rodeove foto službe in bi morali solu/instalaciji slediti nalepljeni na šipo, nemara je treba stopiti bliže akvariju s tako dobro skritim organizmom. Če je uvod v podhodu pripadel mimikriji, se v Cankarjevem domu ni bilo bati, da česa ne bi videli, saj sta Pravdan Devlahović in Nikolina Bujas-Pristaš vse odplesala prav pred nosom okoli začrtanega parterja v Kosovelovi dvorani posajenega gledalstva. Solo Me sta do krutosti razvlečena, sprva mimobežna, zatem le ob robovih, kot da bi šlo za rekvizit in ne telo, dotikajoča se sola, med katerima se Devlahović, ki med predstavo zamenja tri prepotene srajce, izkaže s komiko in svojskimi plesnimi prvinami, Bujasova pa k sodelovanju vabi tudi gledalce, jim kaže zapiske in šepeta drugim neslišne skrivnosti, se jim kot soplesalcu predaja v roke, jim daje prebrati izjavo, da njen solo sestoji iz različnih tipografij enega in istega stavka... Sigurno bi bilo moč izkazano energijo, in je bilo malo, strniti v bolj komprimirano obliko.

Ampak del strategije zagrebške Bad Co., ki je naslednji večer postregla še z Diderotovim nečakom, sta zasigurno tudi izčrpavanje in repeticija, ki prežemata tudi zmešnjavo vseh zmešnjav, sprotno dekonstrukcijo z le malo opornih točk, pa zato z veliko pačenja, guncanja afen, sanj, namigov in bizarnosti. Kolikor si je Bad Co. za izgovor izbralo francosko klasiko, komentiralo Platonov nauk o ideji in na koncu s parimi gestami insceniralo Sokratove zadnje dni, je kazno, da so pijani pritlikavec, pohotna nevesta in svatje vendarle ušli iz Batailleve svetoskrunske proze, vključno z za katoliško Hrvaško šokantinimi video posnetki koreografiranega blaznenja po cerkvah. Cel špas iz destrukcije gledaliških pravil. Za razliko od s ščegljivim filmskim zamikom montiranih, a čisto dramskih Negotovih zgodb Teatra ITD, ki so zaključile hrvaški trio, in za razliko od občega tona festivala, ki se kljub zavezanosti "sodobnosti" in "novim medijem" le redkokdaj izmakne teatrskim šegam, zgodbi in dialogom. Kdo ve, če lahko festival, ki se je skrčil na devet (šest plus tri?) predstav, in ki se po vsem sodeč bori s splošnim pomanjkanjem virov, še kdaj računa na prodornost izpred let in na kaj širšo od klubovske/cehovske strukture obiskovalstva?