Kultura / Revolucija, ki traja

V četrtek se je konjenica hladila na vrtu škofjeloške Rdeče ostrige, kamor jo je zanesla gostota pridevnikov (brutal-noise-core-crust-) pred imenom nastopajočih, njih sorodstvene vezi s švicarskim skvoterskim untergruntom in njih rodbinsko deblo, ki sega do Hellboozers in Bagger, ki so pred leti nažigali v sedaj uspešno zravnani koči Petek trinajsti v Železnikih. Morda pa Rdeča ostriga, ki se je od ustanovitve tvorno posvečala gojenju lepe loške kovinarske tradicije - z vrhom na koncertu deathmetalskih veteranov Dismember v Trzinu - ob robu pa nudila streho okoliškim didžejem in se ukvarjala z družabnostjo v ne najbolj živahnem mestecu, kljub temu, da se je bilo nadejati vsaj okrepitev iz Železnikov, ni bila najboljši teren za preverjanje anarhopankovske kondicije, morda so bili panksi in, mimogrede, tudi skinheadi, še zmačkani od Anti-Fa veselice prejšnji petek na Metelkovi. Tako da se je v Ostrigi zbral le oddelek niti ne najbolj zagretih ljubiteljev, zaradi čigar neaktivnosti so celo pregovorno vročekrvni Švicarji pojamrali o sterilnosti vzdušja.

Seveda, The Pack sila zavzeto in, dokler zaradi hudega tempa in dolge turneje ne crnkne bobnar, tudi sila uigrano, metalsko zvenečih kitar žgejo muziko, ob kateri bi se spodobilo, da se vsaj kdo meče po podu. Čeravno k temu poziva le pod odrom ordinirajoči pevec in ne tudi slikovito tetovirani, a večinoma statični trio kitaristov, ki je odrske vaje žrtvoval za natančno ubiranje strun. Hitro, strnjeno, jezno, slutimo, da tudi s političnimi besedili, katera pomaga kričati bobnar, a prepoznavnih, neženirano prisvojenih fint, kot da se iz hardkora osemdesetih razen navijanja obratov več ne more izcediti svežega soka. Menda bi bilo nevljudno, ko bi povedano posplošili na orto pank enklave znotraj avtonomnih centrov, najsi se po novem piše emo ali crust, ampak...če naj bi to bila revolucionarna godba, ji je zrasla kropotkinovska brada.