Kultura / Iz diska v kino

Skrbniki so obetali nepozaben večer, tako da je bilo treba navkljub predvidenemu znojenju v kinotečnem loncu odriniti na zadnje poglavje cikla Kino-uho v sezoni. Nepozabno? Verjetno bi lahko za ozvočevanje dvojca The Flying Seals rekli vsaj, da je bilo po zaslugi vinilov, housa, ki ga je na gramofona zlagal angleški didžej, veteran ilegalnih veselic Mick Clark, od slišanih kinoušesnih še najbliže zvokom, ki suvljejo na plesiščih z elektroniko, če ni celo prekašalo marsikaj tumpastega, bedasto razčustvovanega in popevkarskega, kar slišiš v domačih diskotekah. Drugo je, kako sta s tolkalcem - mimogrede: gibalcem kinoušesne stroke v Nemčiji - Stevenom Garlingom speljala štreno ob urbane depre in preganjavice bogati melodrami Asfalt, in ali ni vztrajni bas boben kljub poudarkom, didžejevskemu vijačenju po mikseti in Garlingovim efektom, premlel v mezgo kar preveč raznorodnih filmskih scen.

Je že tako: le malo didžejev ti naredi s pestrostjo montaže primerljiv film, še teže tisti, ki v službi enakomernega ritma in obrti pozabljajo, kako se prileže kak rez ali brejk. Na srečo Leteča tjulnja, za katera smo se spočetka, tekom doolge dolge viže, zbali, da bosta izzvenela kot malo dražljivejša različica duhamornih unc-unc didžejevsko-tolkalskih tandemov, privoščita gledalstvu tudi nekaj tišine in suspenza, kadar se ravno ne skušata ujeti, pa zatopljena v medigre prešpricata veliko starinske romantike in etičnih naukov z ekrana. Škoda. Je bilo na ušesu že mnogo pestrejše in nazornejše muzike. Če ni še najbolj filmsko izzvenel uvod, ki sta ga uganila z vrtenjem, orglanjem plastičnih cevi in dramatičnim prihodom na oder?