Kultura / Iz dežele regrata

Znabiti, da se je video pionir Miha Vipotnik po svetu, kamor ga je nesla pot, odtujil slovenskim šegam in še posebej njihovemu bohotenju v demokraciji, in jim je v čudu posvetil tako prisrčen pomnik, kakršen bušne vate na samem vhodu v galerijo Škuc. "Domačijska" sobana, vključno s čez zidove podaljšanim vzorcem talnih keramičnih ploščic in instant fontano, interspar verzijo manneken pis, pa je le eno čudes, ki čakajo obiskovalstvo v tokrat povsem preurejeni, s provizoričnim stropom znižani, raje temačni kot beli galeriji, katere neznansko ploščino zavzemajo na velikost reklamnih panojev povečane in računalniško obdelane fotografije, kjer so regratova semena, že v bivši širši domovini slovenstva in motiv razstave, prevzela vlogo semenčic (zlatega dežja?) v dramatičnih oplojevalnih prizorih, kjer ščegetajo domišljijo psihedelične mutacije in kjer se odvijajo scene iz obskurnih urbanih filmov.

Vipotnik je hodnike Škuca v dodatno neudobje mozga zaprečil z video ekrani, na katerih migetajo in se majejo z roke narejeni video posnetki, pred najbolj za ravnotežje nevarnim montiral opore, da se kdo ne zvrne, zidove za v zadnji sobi nameščeno ambientalo pa popisal z navedki iz svojega, ne ravno optimističnega svetega pisma. Primojdunaj, če ni Mercury Falling, Vipotnikove eskapade v Škucu - gostujoči kurator: Igor Španjol, Moderna - ki se navzven, kot malo Škucovih in vobče galerijskih, kaže z ogromnim billboardom na korzu, vzeti za vatel, ob katerim gre meriti trenutne likovne dogodke v mestu: čitalništvo na Grafičnem bienalu, kljub napisom, ki opozarjajo, da je to razstava na ulici, totalno mimikrijo Trans-Formation, "specifične" intervencije na Form Specific... Priporočamo.