Kultura / Laptop festival

Upoštevajoč trezne nasvete čelništva festivala in zaradi dostikrat predolgega nosu smo se v štabu konjenice že navadili, da Mestu žensk ne velja povsem zaupati in da se je treba že od daleč čudno vonjajočim specialitetam ogniti v širokem krogu, da ne nastopi zgaga ali celo kost v grlu, kakor bi rekel kolega Ilovar. Kdove, če samo zaradi tega, se nam je letošnje, bojda, da za sredstva iz kulturinštitucij hudo prikrajšano Mesto zapisalo s kar spodbudnimi vtisi.

Čeravno se je v preteklosti zanašalo tudi na selektorstvo Cankarjevega doma in je bilo tozadevno na njem slišati tja do popevkarskih fenomenov v boju za žensko stvar, je namreč letos glede muzike, ki zavzema vedno večji del sporeda, pobaralo strokovnjake z Metelkove, natančneje iz Prisadnikarjeve Gromke ter se navezalo na tamkajšnja cikla Defonija in Hripav glas, spotoma pa še na kinoušesni ciklus v Kinoteki.

Rezultat je za Mesto in mesto presenetljiva količina sintetike, ki se je pretočila v debelem tednu festivala, in ki je lepo izpostavila glede stroškov pač najekonomičnejši vidik sodobne elektronike: pogled na umetnika, pardon, umetnico, ki šari po drobovju prenosnega računalnika. Da so lahko tovrstni pogledi, če jih od klikanja po laptopu ne odvračajo vizualni posegi avtorjev ali ukvarjanje z drugim inštrumentarijem, kaj duhamoren način za preživljanje prostega časa, je jasno vsakomur, ki si je kdaj ogledal kak neustrezno poimenovan live act in se pridušal, kako bi muziko brez slike lahko poslušal tudi doma in kako se lahko z več akcije izkaže vsak malo boljši didžej.

Čeprav so prejšnjo soboto v Gromki odmaknili stole, bi zagrebški dvojec Ghetto Booties, ki je z rudimentarnim, umazanim zvokom in nič sterilnejšimi, tudi porno besedili za petami detroitske podzemne, iz tehna, elektra in hip-hopa zakuhane electro booty čobodre, še najraje videli varno skrite za kakim didžejevskim pultom v zatemnjenem disku ali v živo prepevajoč vokale, ki jih sicer hrani na hard discu.

Zato pa ima berlinski Rauberhoele tako kaj predvajati kot pokazati. In obiskovalstvu med premori svojega, z zvoki primitivne mašinerije prežetega nastopa, ki zaradi blond glasu v princesko napravljene, neprestano poskakujoče šefice in "naivnih" besedil vonja tako po panku kot po riot grrrls, tako po B-52's kot po Chicks on Speed, privošči razvedrilne komentarje lutk v na odru postavljeni hiški. Smo že skoro obupali, da izven DJ Fotrovih seans v domovini ugledamo kaj od casio/atari vala. Za prenosnike pa se je spet sedlo v nedeljo v Kinoteki, kjer je Semiconductor, Ruth Jarman in Joseph Gerhardt, najprvo bolj asistiral strojem med potekom svojih nojz povzročajočih računalniških animacij, potem pa je Vicki Bennett oziroma People Like Us čez svoje vrhunske mojstrovine cut up tehnike, špasne kolaže reklam, glasbenih, reklamnih, vzgojnih, poljudnih, idiličnih filmov iz petdesetih, vmiksavala posrečeno arhivsko debilano.

Medtem ko je Bennettova navdušila s sprevrženo, halucinantno sliko civilizacije, se je norveški duo Fe-Mail v Cankarjevem domu, po za sodobni ples atavističnem načelu ti-plešeš-na-kar-midve-igrava, šel improvizacijo z Majo Delak, dan kasneje, v torek, pa svoj nabor zvokov, do obisti, celo deathmetalskega renčanja predelanega oglašanja Maje Ratkje, serviral v Gromki. Ko Fe-Mailu, ki sicer ve, kdaj je zavrteti kak potenciometer, zmanjka štrene in se začnejo stvari ponavljati, je sicer jasno, zakaj se nojzerji po novem omejujejo na kratke, a energične izpade, a kako bi nergali čez ansambel, ki konča nastop s pravcatim bombnim napadom, s štukami in zavijanjem siren iz vešče obrzdanega teremina vred.

Zavijalo je tudi v sredo, ko je oder Gromke zavzela Miriam Palma, malce tenka poizvajalka arij Diamande in večglasnega petja Sainkho, ki jo je dvorana kupila že zaradi zvena, navkljub nerazumljivosti siciljanskega čebljanja, jedra njenega prisrčno histeričnega performansa. Pa muf v okvirčku? Tja, muf je iz predstave XX, v kateri se Julie Nioche in Barbara Manzetti, ki ju ozvočuje elektronika in vzdihovanje Alice Dacquet, nastavljata v pozah iz naturističnih filmov in iz vokabularja spogledljivk, si natikata proteze, korzete, visoke pete...ki so jih ženskemu telesu namenili moški ter jo popolnoma goli menda odneseta, ne da bi komerkoli povzročili erekcijo. Zakaj je bilo torej mojstru Frasu prepovedano objavljati fotografije, češ da se ne ve, kaj bo z njimi storil in da gre za posvečeni prostor intime. V Cankarjevem domu? Kot kaže, ima festival, ki se upira zapostavljanju enega spola tako, da izključuje drugi spol, na zalogi več od enega protislovja.

povezava