Kultura / V mačjem raju

Lukas Nystrand, ki je v sredo zavzel klet Moderne galerije, se je z licenco Creative Commons - ki mu zagotavlja, da bo vedno omenjen kot avtor, a daje proste roke za rabo in razmnoževanje v nekomercialne namene - opredelil v vse bolj žolčnem, s širjenjem interneta razplamtelem boju za avtorske pravice, za valuto in za bit. Njegove viže, ki jih paradoksalno izdaja na zvočno zmogljivejših vinilih, drugače pa si jih lahko svobodno naložite s strani http://ageema.com., za povrh ne premorejo prav veliko bitov, a zato tem več šumov in distorzije, kakor se spodobi za lo-fi produkcijo. Za razliko od veliko vej visokošumne muzike, ki rade šum tolmačijo kot šus in bolečino, pa švedski elektrotehnik streže s toplo atmosfero in intimo s svojih in tujih ploščkov, blizu izbornih after obvez, ki jih v Berlinu zlagata Barbara Morgenstern in Thomas Fehlmann, s ščepcem džezovskih odmevov in s toplo čokolado, ki jo je stregel polni kleti abonentov zastonjskega video/elektronskega cikla Foo Bar.

Nystrandov performans Cat Heaven, raje soareja s slabo uro posebej pripravljenega video in audio programa, se sicer povsem prilega Foo Barovim prizadevanjem za širitev obzorij domače elektro srenje in za utiranje poti mimo preokupacij z lastnino. A mu je kljub načelom spodletelo tam, kjer se najbolj čuti in ima takojšnje, v migraciji gledalstva vidne posledice, in sicer pri preoblikovanju modernističnih, "nevtralnih" prostorov Moderne v kolikor toliko udobno gnezdece, v pravi mačji raj in pri zadostnem razlogu, da zbrano ljudstvo toliko časa bulji v video ekran, za kar ob vseh cyber animacijah in potopitvah v virtualno težko štejemo počasne švenke in zoome čez njegove stripovske risbe oziroma osnutke za grafite. Morda pa gre le za tistih nekaj deset stopinj razlike med podalpskim in nordijskim podnebjem?