Kultura / Avtonomisti iz cankarjevega doma

Čeprav se gledališki program Cankarjevega doma zlagoma umirja od začetnih strasti in je glede na srečo v družini in poklicu njegove prenoviteljice Uršule Cetinski neutemeljeno pričakovati, da se kdaj ponovijo spotakljivi prizori z Lepote ekstrema, slovenski hram kulture ne miruje. Z modno poimenovanim abonmajem Začasno avtonomna cona - kar je naslov predstave, ki jo bodo septembra postavili Aldo Ivančič, Matej Kejžar in The Stroj - kani CD, ki je tudi koproducent sedmih izmed osmih predstav cikla, zaobjeti delovanje domačih ali v domovini delujočih koreografov, in zdi se, da se ob napovedani širitvi festivala Exodos obeta živahno teatrsko leto.

Avtonomija, ki se je pretekli teden razlezla po Cankarjevem domu, pa je že uvodoma postregla z razočaranjem, za katerega je poskrbela tudi na tem mestu opevana plesalka Andreja Rauch. Rauchova, ki si v predstavah redno izbere sogovornike iz muskontarskih vrst, je v Kostanjevo rjavo pritegnila za prostornino dvorane Duše Počkaj dovolj diskretnega in kljub džezi koreninam ne tako stereotipnega trobentača Davida Jarha ter pevski kvartet, ki izgleda, kot da je ušel iz kake patetične Siddhartine koreografije in prepeva, kot da se je učil jezika pri klingonskih mojstrih, črpal navdih za besedila pri abstraktnejših Kosovelovih pesmih in vadil etno večglasja.

Pa za utrujenost, ki je popadla konjenico Rodea, ni kriv le mučni, resnoglasbeni zastavek gostujočega kvarteta, katerega vskok izzveni kot nasilni intermezzo med občevanjem Rauchove in Jarha, temveč mlahava struktura predstave, ki je z neizrazitostjo in predvidljivostjo daleč od vprav filmskih koreografij in burlesk, s katerimi je doslej briljirala Rauchova. Zato pa si nismo pretegnili čeljusti na slovenski predstavitvi projekta Collect-if, v katerem združuje delo pet plesalk in igralk, en plesalec in Emil Hrvatin, tu samopašno predstavljen kot "avtor knjige o Janu Fabru", ki ga kljub deklariranemu kolektivnemu avtorstvu sumimo odločilne vloge pri nastanku predstave.

Prav (ne)možnosti kolektivnega in preizpraševanju avtorstva so posvečene dejavnosti Collect-ifa, ki sprva mede in cepi pozornost gledalstva, katero se mora sproti odločati, ali naj spremlja na odru ponujene plesne ter govorne točke ali golta jedrnate opise odrskih situacij, ki jih v liku telopa bruha projekcija na zadnji steni. Opisi situacij in vzgibov, vključno s patološkimi - tipa: nagovori občinstvo z roba odra 7-1; pleši v temi 4-3; uniči del svojega telesa 1-7; ali celo nekdo, ki misli, da je sam ali tisto, kar dela, zelo pomembno; kazanje ega;brez motivacije, da bi raziskali kaj drugačnega ... - so za povrh točkovani po samo kolektifovcem znanem ključu in se, citirajoč iz zgodovine scenskih umetnosti ter za večjo zmedo, včasih berejo tudi kot prevod dogajanja na odru.

Medtem ko se gre teorijo, ko na odru tudi fingira brainstorming, debato z načrtovanja predstave, in se zapleta okoli glede na dosedanji razvoj odrskih praks zelo skrčene "originalnosti" in "avtorstva" ter sproti ironizira težke besede z absurdnimi videi, pa Collect-if vknjiži zvrhan koš smeha in heheta. Ne nazadnje tudi z dobesednim uprizarjanjem kolektivnosti, z medsebojnim menjavanjem kolektivnih oblačil, z domiselno koreografiranim kolektivnim slačenjem in oblačenjem, s kaj špasnim kolektivnim, simultano, v gosjem redu, kot eno telo izvedenim plesom...

Večplastno, refleksivno in dovolj neresno obenem, s samomorilskim sporočilom za uvod in sugestivno, depresivno pridigo golega Hrvatina za poobedek. Škoda le, da je lesk Collect-ifa vsaj v očeh redakcije Rodea potemnel zaradi v tem okviru še posebej infantilne prepovedi, ki je doletela mojstra Frasa, da ja ne bi obelodanil na odru Cankarjevega doma prikazane golote. Kaže, da kolektifovci vendarle še niso razčistili pojmov.