Kultura / Blitz-Tanz

Mreža Dance Roads/Bancs d'essai internationaux, ki svojo slo po predstavljanju dosežkov mladih koreografov izživi vsaki dve leti s turnejo izbrane ekipe po državah in inšitucijah članicah, se je letos obogatila za nov prevod. Plesna avtocesta, kakor se je imenovala manifestacija v Cankarjevem domu, je tako v dveh dnevih ponudila kar sedem predstav, vtis o natrpanosti sporeda pa ublažila z jedrnatostjo ne več kot trideset minut dolgih in brez daljših premorov zaradi tehnične priprave Kosovelove dvorane nanizanih plesnih miniatur. Res je, da se lahko tudi trideset minut pošteno vleče in da lahko na avtocesti vidiš marsikaj - tudi koga, ki je zadovoljen, da pleše na muziko, na koga, ki meni, da mora svoj scenosled bizarnih gibov in samosvojega mima podkrepiti z razlago, arty konceptom na tiskovinah, na koga, katerega potreba po štorijah, konkretno o tistem zoprnem berlinskem zidu in turobnem življenju v realsocializmu, meče senco na sicer hipnotično montažo plesa in videa.

Na z elektroniko dodobra prepredeni avtocesti pa je bilo na srečo videti tudi Alte Maenner, uniformirana, robotolika, kot v računalniškem programu narejena možiclja Gerharda Maaßa, ki ne moreta iz simetrije in repetitivnosti in bi bila z zadaj tekočim elektrom še najbolj zeitgajstna, še najbliže "pravim" plesnim podijem od izbranih duš. Medtem ko je Moje otroštvo ni zaspalo Tanie Soubry črpalo iz pojave in temperamenta miniaturne, kričave in skočne Japonke Jenevieve Chang, je Chasse-croise, ki računa na predstavnika občinstva, katera naj bi s "Stop!" in "Go!" komandirala živahen in na šalo pripravljen plesalski par, izzvenela tudi kot preverba zaenkrat še slabotnega smisla za ritem v ljudstvu.

Čeprav nas tarejo dvomi, ali Branko Potočan še vedno sodi med nadebudne ustvarjalce, ki naj bi jih razvažala avtocesta, naj rečemo, da se ji je Cankarjev dom pridružil s sijajem, z magijo, ki jo seva njegovo Območje za pešce. Potočan je seznam doslej preplesanih rekvizitov podaljšal za vrv, na kateri bingljajoč izkuša breztežnost in letenje, za pisarniški stol, na katerem izvaja prvine orodne telovadbe ter za telovadne kroge, na katerih ob pompozni muziki izvaja herojske poze in si celo, ob pomoči škripčevja, privošči stopiti na konice prstov in predriblati nekaj ženskih baletnih figur. Navzlic komičnemu zastavku, ki ga podkrepi izborna debilana Mitje Vrhovnika - Smrekarja, navzlic naporu in koncentraciji, se zdi, da od vragolij, ki jih uganja telo distancirani Potočan leti z neverjetno lahkoto in spokojem, da si je našel začasno avtonomno cono. Vrhunski gibalni zalogaj. Priporočamo. Že oktobra v Vašem hramu kulture.