Elektro dratarji

Potem ko se je tekom elektrodesetletja v privilegirani prestolnici nakotil že kar številčen zarod predstavitev in kompilacij, nemalokrat tudi z namero zastopanja celotne slovenske scene, se je zganil še goriški elektrotehnični krožek in priobčil kompilacijo Go Elektrik. Kljub enakim delovnim sredstvom in proizvodnemu načinu pa boste na Goricjane težko naleteli v kakem disku ali med vijačenjem pred mezgajočim rajferstvom, s katerim imajo še manj stičnih točk od elektro znanstvenikov domovine, temveč prej v kakem untergrunt klubu, denimo v Channelu Zero, kjer so gostovali v četrtek. Goriški krožek namreč korenini v dratariji, na katero prvonastopajočega, Romilda Kumarja oziroma Harlem Underground veže že udejstvovanje v deskelskih Link der Wasser, nemara pa mu je pripisati tudi lo-fi produkcijske prijeme, daleč od zlikanih in s potankostmi nasičenih računalniških pokrajin.

Zanalašč ali ponesreči? Kdove, a včasih bi se Harlemu, ki s semplerjem v živo, umestno bogati nasnete matrice, hudo nalomljen in oglat "džezovski" spored, bolj za v Gromko kot za Gajota, še kako obrestovala skrb pri izbiri in moduliranju zvokovja, da se reč ne bi slišala kot resda umetelno zavrto, ampak s plehkimi, stokrat slišanimi tovarniškimi sempli narejeno krotovičenje. Z neprimerno rudimentarnejšo matrico pa se ponaša Valterap, ki nas je le potrdil v predsodku, da je v rapu muzika drugorazredna podlaga, da zadostnega izgovora zanj verjetno ni iskati v t. im. flowu gobezdajočih mladincev, temveč, če jih s posebej izostrenimi čutili razločiš, v naučenih ali sproti improviziranih besedilih. Čeprav Negoricjan sluti le vsako tretjo Valterapovo prijavo in čeprav je, roko na srce, konjenico Rodea težko prepričati z verbalizacijami, pa se goriški raper najbolj izkaže med premori, ko spoha kak masten vic, kaže nove pridobitve in gunca afne, ne da bi pozabil omeniti, da je po srcu še vedno pankovec. Za razliko od "zvezde večera" in uma za kompilacijo, Audioworx, ki daje že po težkem zvoku kitar, katere neumorno drgnejo čez njegove nalomljene in tehnoidne ritme, slutiti kovinarsko poreklo. Audioworx, ki je spored, vreden kakega grama amfetamina ali steklenice žganjice, sestavil v neprekinjen ogenj iz vseh orožij, morda nima smisla za suspenz, a se lahko zato pohvali s funkcionalno zvočno sliko in svojskim izborom najbolj nagnusnih in "izrojenih" videov, kar jih je moč sneti z interneta. Je že fletno in prilegajoče se - mučne bruhalne ekshibicije, vaje v raztegovanju rodil, eksekucije, mučenja in "snuff", koprofagija, prebadanja in samomori - ampak tako intenziven video spored odvrača pozornost od nedvomno prisluha vredne muzike. Zanalašč ali ponesreči? Morda pa utegne spariti video in muziko že kak montažni poseg ali v živo mešajoči VJ.