Kultura / Buba jemlje zalet

Škuc-Buba, katero kljub občasnim razočaranjem in finančnim primanjkljajem odlikuje redna ponudba in intriganten izbor koncertov, se ravno ta čas tekom spopadov z ameriškimi menedžerji pripravlja na svoj veliki met, na nastop Fantomas, enega najbolj navdahnjenih dratarskih ansamblov ta čas in ene redkih "supergrup", ki s sodelovanjem "zvezdnikov" ne vnovčuje le stare slave in znucanih fint. Da bi dnevi do šestega maja hitreje minili, pa je Buba prejšnji teden postregla z eno dratarsko in eno elektronsko atrakcijo, s pravcato uverturo pred viharjem Fantomas, ki skupaj z Zornovo Masado v Cankarjevem domu jamči za pester pričetek pomladi.

Če se je bilo od vsake količkaj umestne uverture nadejati vsaj malce raztrganosti in bliskovite montaže filmov, je temu več kot zadostil že ponedeljkov gost festivala Orto kluba, clevelandski kvartet Keelhaul, ki kot za stavo menjava prestave, slog in hard&heavy prijeme in ki, ne samo zaradi renčečih vokalov, raje vre od jeze do besa in nazaj, od bluzenja Crowbar do repetitivnega mletja VoiVod in nazaj, kot da bi se posvečal nežnejšim čustvom. Keelhaul lahko svoj bes podkrepijo z izborno tehniko in nevsakdanjo konstrukcijo viž, med katerimi ravno zaradi načelne zavezanosti komplikacijam in želje po presenečanju ni težko izgubiti rdeče niti, zato pa jim gre vsa hvala, da so tudi pred nič kaj inspirativnim parterjem Orta ohranil dovolj vroče krvi in prelili dovolj znoja za zavzet, verodostojen nastop. In kje so čuparji ter hardkorovci, katerim bi menda moralo šiliti ušesa tako svojsko rokovanje s težkimi akordi? Čupajo in slemajo na ritualih svojih sekt, na seansah iz naftalina potegnjenih starin ali njihovih sodobnih epigonov. Vse je v blagovni znamki in gorje, če ostaneš med tiri.

Za razliko od Keelhaul, katerih konstrukcijam bi težko pripisali humorno noto, pa se je v četrtek v klubu Channel Zero mudil predstavnik sila redke vrste burkačev in klovnov, katerih muzika kljub nenehnemu guncanju afen stoji in ne zbledi tako hitro kot hehetu ali dvema namenjena parodija. Za obstojnost tega, kar je zmlinčil Jason Forrest, ki se je do pravnih zapletov še predstavljal kot Donna Summer, bo vsekakor zaslužno njegovo poznavanje popularnoglasbene zgodovine, iz katere striže in lepi semple, metež semplov za burleske, holcarske koračnice in pobezljane risanke, kot da bi zaporedoma gledal vse reklame iz Cannesa. Cock rock disco, kakor ga imenuje sam in kakor pravi njegova ročno izvezena prevleka za računalnik, z lahkoto vidi čez brezno med elektroniko in dratarijo ter ima ravno toliko opraviti z metalom kot s tehnom, diskom in gabbo, konec koncev pa gre za plesno in v en sam juriš zmiksano muziko, ob kateri, da bi bila predstava še slikovitejša, hujska v disko zvezdo oblečeni, z lasuljo približno zakriti avtor. Plesno - ob četrtkih, v Channelu, kjer se je prejšnjo soboto še Rainer Klang (Sofa Surfers) kljub imenitnem, s Slayer zaključenem scenosledu mučil z medlim, močnih kemikalij potrebnim občinstvom? Hm, hm. Donno Summer bi si še najraje predstavljali v špici sporeda kake, z vso ustrezno infrastrukturo oskrbljene diskoteke, po norostih, ki jih uganja Bjoern Svin in pred blaznostjo kake hardkorovske tehno tolpe, ampak treba se je navaditi na spodletela srečanja in v obiskanosti večera videti domet Radia Študent ali kar stopnjo dojemljivosti ljudstva za malce drugačno muziko vobče, kadar na koncert ne vabi čredni nagon. Vrhunska sempleristika, žlahtna debilana.

Fantomas prihajajo v Ljublano (6. maja)