Kultura / O medvedih in miših

Kot kaže, se bo ravno iztekajoča se sezona vpisala v kratko zgodovino slovenske tancmašine kot najplodnejša in najpestrejša doslej, vsaj kar se tiče klubskih znanj in dognanj. Svetovna recesija elektronike, ki je prizadela tudi domače masovke ter še pred leti bujno cvetoče rajferstvo, ki je, vse mlajše in mlajše in nenehno obnavljajoče se z novimi silami, nekdaj zagotavljalo gnečo in lahek zaslužek na tehno veselicah, je po drugi strani prirezala honorarje, zaradi katerih je bila didžejevska, neredko samooklicana underground elita na voljo edinole veleprirediteljem in velezabaviščem. Kar se je primerilo največjim zaslužkarjem, se pozna tudi manj ambicioznim in množicam teže prebavljivim elektrotehnikom, in čeprav bi bilo pretirano reči, da se v domačih, prejkone ljubljanskih klubih deset let ni zvrstilo toliko zvenečih imen kot od lanske jeseni, je položaj nedvomno pereč. Toliko bolj prav maja, ko se prireditelji, ki januarja vlečejo dreto in poleti namakajo noge v lavorju, da si lahko edino doma ali emigriraš na lepše, na mah spomnijo, da bi imeli koncerte, veselice in festivale in Rodeo privedejo do roba toksičnega kolapsa, odjemalstvo, katerega kritična masa se niti maja ne more odebeliti na trojno velikost in oskrbeti z nepovratnimi sredstvi, pa do neljubih dilem.