Kultura / O medvedih in miših

Kot kaže, se bo ravno iztekajoča se sezona vpisala v kratko zgodovino slovenske tancmašine kot najplodnejša in najpestrejša doslej, vsaj kar se tiče klubskih znanj in dognanj. Svetovna recesija elektronike, ki je prizadela tudi domače masovke ter še pred leti bujno cvetoče rajferstvo, ki je, vse mlajše in mlajše in nenehno obnavljajoče se z novimi silami, nekdaj zagotavljalo gnečo in lahek zaslužek na tehno veselicah, je po drugi strani prirezala honorarje, zaradi katerih je bila didžejevska, neredko samooklicana underground elita na voljo edinole veleprirediteljem in velezabaviščem. Kar se je primerilo največjim zaslužkarjem, se pozna tudi manj ambicioznim in množicam teže prebavljivim elektrotehnikom, in čeprav bi bilo pretirano reči, da se v domačih, prejkone ljubljanskih klubih deset let ni zvrstilo toliko zvenečih imen kot od lanske jeseni, je položaj nedvomno pereč. Toliko bolj prav maja, ko se prireditelji, ki januarja vlečejo dreto in poleti namakajo noge v lavorju, da si lahko edino doma ali emigriraš na lepše, na mah spomnijo, da bi imeli koncerte, veselice in festivale in Rodeo privedejo do roba toksičnega kolapsa, odjemalstvo, katerega kritična masa se niti maja ne more odebeliti na trojno velikost in oskrbeti z nepovratnimi sredstvi, pa do neljubih dilem.

Dileme so same odpadle prejšnji petek, ko je pogon rx:tx pripravil še enega v vrsti Re-Lax večerov in, morda tudi zaradi za Metelkovo kritičnega dneva, vknjižil polno Menzo pri koritu in več kot primerno vzdušje. Za katero je skrbel v tujem tisku opevani Kanadčan Dan Snaith alias Manitoba, ki ga je tako zdolgočasila elektronska laptop/sint manira nastopov oziroma live-actov, da se po svetu goni maskiran v medvedka, s sotrudnikoma multiinstrumentalistoma, dvema kompletoma bobnov, električno kitaro, prilegajočim se infantilnim videom in kupom zvočil , vključno z melodiko. Seveda Snaith, ki sintetiko od nekdaj meša z "živimi" inštrumenti ter glasom, ne ustvarja ravno za prvim vogalom zvijačene, klišejske elektronike, temveč svojski "organski" hibrid, ki se v živo sliši kot kak angleški, z MDMA-jem sveže seznanjeni ansambel iz devetdesetih, ki ima toliko opraviti s kitarami, Sonic Youth, Stereolabom in elektroniko kot z Beach Boysi in Mamas And Papas. Pregnano. Posebej za kunštno in inženirsko vizijo, kakršna krasi rx:tx in za vse, ki so na koncert prišli po elektro navezi.

Vprašanje pa je, kako bi se z elektroniko le obrobno pretkani in podloženi, dobrodejni, sončni spektakel Manitobe odrezal, če bi ga motrili z radovednejšim, bognedaj dratarskim ušesom. Bi podvajanje Manitobinega bobnarskega dvojca v luči domišljenega dopolnjevanja strojevodij Johna Zorna ali, bognedaj, ob živalskem drajvu Dava Lombarda (Fantomas), še tako zažgalo, bi Manitovino psihedelično protestništvo ob kupu vzornikov obveljalo za tako noviteto? No. Če bi bilo iskati novitete, bi se med njih nedvomno uvrstil četrtkov nastop nemškega dua Mouse On Mars v K4. Pa ne zaradi glede na več kot desetletno delovanje, kup ploščkov in izjemno muziko kaj skromnega obiska, komaj dovolj, da se napolni parter, saj je verjetno že znano, da tehno mladezen posluša samo tehno in da se domačim producentom, če ravno ne vrtijo na veselici, povečini ne ljubi niti iti pogledat, s kakšnimi stroji rokujejo ti ali oni mojstri poklica. Ne, novitete je kvečjemu iskati v živi beri Mouse On Mars, ki na ploščkih večidel krotoviči sladkorno peno in tala bombončke in se le redko spusti v plesni razčefuk za špico diskotečnega sporeda.

Bi zamenjali psihedelično, umetelno zavito, nove in nove plasti razkrivajočo sladkorno peno za povprečen razbijaški tehno, s katerim sta, menda po sledi tistega vprašanja - kaj pa posluša folk tuki pr vs? - otvorila nastop mišaka? Kakšen šok. Tudi za četrtkovo občinstvo, ki se je, pričakujoče koncert in ne spodbudo za kemično rajanje, znašlo sredi urnebesa. Kljub preštevanju nemalokrat duhovito zmaličenih elektronskih žanrov in kljub temu, da sta mišaka, upoštevajoč kvečjemu mencajoče ljudstvo, kmalu znižala vrtljaje - sredi urnebesa, ki mu je manjkalo vsaj fanka in občutka za ljudomilo zaporedje viž, če ne celo pričakovanih fines. Bi morali Mouse On Mars, namesto da se jih servira tudi s prikazanim čisto zadovoljnim ljubiteljem, ponuditi v okviru plesnega vikend sporeda z vso ustrezno infrastukturo? Spodletelo srečanje? Ne prvo ne zadnje.