Kultura / Exodos: Komorno

Exodos se je, potem ko je vrsto let iskal srečo drugod, vrnil v okrilje Cankarjevega doma, kjer lahko upa na sicer vedno vprašljiva, vedno bolj pičla, za usihanje festivala osumljena sredstva, ki naj bi zagotovila referenčnejši spored in morda privabila na festival tudi dostikrat pogrešano publiko. Se ljubitelji teatra po novem kar drenjajo, da bi dognali, kaj prinaša najpomembnejši festival novih odrskih praks na Slovenskem, se na Exodosu resnično dela vse črno predstav, ki jih ne bi smeli zamuditi? Na prvo vprašanje lahko takoj tvegamo odgovor, da se bodo grehi iz preteklosti, pa tudi obča ignoranca kulturnih prireditev, ako niso ravno zvezane z izkazovanjem statusa, privzgojenimi šegami ali populizmom, še dolgo poznali Exodosu, ki se bo pretolkel dalje z že utečeno zasedbo ljubiteljev in s teatrom poklicno zvezanih duš v parterju. Zasedbo, ki, vsaj če je gledati prvo polovico festivala, ne more računati na skorajšnjo odebelitev z naključnimi firbci in prostimi strelci, ki bi mu brezpogojno zaupali vlogo okna v svet.

Če preskočimo uvodni, razprodani show japonskih folklornih bobnarjev Yamato in monodramo Petra Brooka - večerjo v Skaručni si prisluži brdavs, ki zvleče Rodeo na monodramo - bi namreč pristali pri paru komornih atrakcij in paru vse prej kot nosilnih, celo morečih predstav. Prav, morda lahko čisto na kratko bleknemo, da je Angel smrti Jana Fabra, performans, ki sooča "satansko" čedno, plazilsko skušnjavko v spodnjem perilu, video anemičnega, svojo usodo izpolnjujočega "angela", posnetke konzerviranega človeškega mesa iz muzeja anatomije in dvoumne drobce iz zapisov Andyja Warhola, Fabra ter nastopajočega plesalca Williama Forsytha, priložil vedno, posebej pa med pomladno evforijo hormonov dobrodošlo alegorijo minljivosti. Ali navržemo, da bi Iščemo bobnarja, minimalistična urbana drama ameriške, kdove, če res karikirane trotlfamilije, Beavis&Butthead sinu in zaščitniško malomeščanske matere, ki brez igralskega "vživljanja" izgovarjata floskule in se gresta karaoke, vključno z zagatnimi ojdipovskimi podtoni naletela na topal sprejem tudi na obravnavani podkulturi bližjih odrih. Je pa tako. Če je Projekt H. C. Andersen, obravnava dela in vzgibov znanega pravljičarja, že zaradi umeščenosti na oder Linhartove dvorane meril na mesto enega od vsem dojemljivih vrhuncev festivala, se fragmentarna kronika patologije in obsesije kljub mestoma duhovitim točkam, aluzijam in obilju izkoriščenih medijev ne uvršča med one, ki bi jih položili na srce slehernika. In kaj bi rekli, ko bi Vam kdo svetoval, naj greste gledat plesalca Juana Domingueza, ki med poldrugo uro (!) dolgim performansom večidel le pedantno in s pravim tempom zlaga na video ekranu sproti povečane listke, na katerih so, živobarvno, po njemu znanih pravilih, izpisane zamisli in obrobnosti, ki so vodile do (fiktivne) predstave? Verjetno bi se, kot kar nekaj konceptualnega, razumniškega pingponga naveličanih in nad kupom neobdelanih cegelcev zgroženih obiskovalcev, kljub spretnem doziranju samonanašajočih se gagov, odločili za jadrni beg iz dvorane Duše Počkajeve. Tja - komorne scence. (se nadaljuje)