Kultura / Exodos: Komorno

Exodos se je, potem ko je vrsto let iskal srečo drugod, vrnil v okrilje Cankarjevega doma, kjer lahko upa na sicer vedno vprašljiva, vedno bolj pičla, za usihanje festivala osumljena sredstva, ki naj bi zagotovila referenčnejši spored in morda privabila na festival tudi dostikrat pogrešano publiko. Se ljubitelji teatra po novem kar drenjajo, da bi dognali, kaj prinaša najpomembnejši festival novih odrskih praks na Slovenskem, se na Exodosu resnično dela vse črno predstav, ki jih ne bi smeli zamuditi? Na prvo vprašanje lahko takoj tvegamo odgovor, da se bodo grehi iz preteklosti, pa tudi obča ignoranca kulturnih prireditev, ako niso ravno zvezane z izkazovanjem statusa, privzgojenimi šegami ali populizmom, še dolgo poznali Exodosu, ki se bo pretolkel dalje z že utečeno zasedbo ljubiteljev in s teatrom poklicno zvezanih duš v parterju. Zasedbo, ki, vsaj če je gledati prvo polovico festivala, ne more računati na skorajšnjo odebelitev z naključnimi firbci in prostimi strelci, ki bi mu brezpogojno zaupali vlogo okna v svet.