Kultura / Iz turističnega dnevnika

Ravnokar pretekli teden je konjenica Rodea preživela ližoč si od majske kulturniške ihte prizadejane rane in si vmes vzela čas za turizem. Firbec, kaj da počne v pregovorno živahnem Kranju, v istoimenski galeriji, nekdanji vodja Škuca Gregor Podnar, je izvidnico Rodea v sredo prignal v labirint simpatično ruinirane kranjske industrijske cone in, po izdatnem telefonskem poizvedovanju, do prijetno svetlih prostorov žepnih dimenzij, ki se lahko po patini in manku galerijske sterilnosti merijo z metelkovskim Alkatrazom ali z nekdaj aktualnim, priložnostnim razstaviščem v bivši tovarni Rog. Tu pa se počasi že končajo spodbudni vtisi izvidnice, ki je pohehetala ob zaključnem tvistu v sosedni sobi predvajani video miniaturi in le belo gledala ob razstavljenih fotografijah praškega študenta in člana zadruge Strup Mihe Knifica. Tja. Bo morda držalo, da lahko fotografija - ki jo ima veliko, veliko fotografov raje za obrt kot za Umetnost - upa na uvrstitev v pretencioznejšo galerijo le, če jo uokvirja tak ali drugačen koncept? Kakorkoli že, je užitek in obstanek obiskovalstva potem odvisen od, v Knifičevem primeru, dešifriranja podnapisov oziroma iz kultnih filmov povzetih dialogov in njihovega razmerja s slogovno raznorodnimi fotografijami ali, za obupance in trdovratneže, od dešifriranja Podnarjeve spremne besede k razstavi (glej foto). Bi se Knific, tudi prisotnim zvedavim Kranjčanom, ki doslej niso bili obdarjeni s galerijo, močnejše zavrtal pod kožo, ko se ne bi tolikanj pretegnil in magari fasciniral s prezirano estetiko, z izborom barv ali motivov, namesto da zastavlja malokomu intrigantne uganke? Verjetno res, kakor utegne nemara tudi držati, da bo Podnarjeva prodajna galerija žela večji tržni uspeh s stalno zasedbo ustvarjalcev, denimo Vadimom Fiškinom, Tobiasom Putrihom, Marjetico Potrč ali IRWINi.

Močnejših dražljajev pa se je bilo nadejati že na četrtkovem Digital Dish večeru pri Ljudmili na Rimski 8, v okviru katerega so hackerji ljubljanskega računalniškega laboratorija oglaševali performans Juliana Oliverja, ki se ubada s pervertiranjem računalniških iger, s proizvajanjem zvoka in slike. Res, Oliver je, parazitirajoč na vsakemu nerdu znanih strategijah in streljačinah, ustvaril nekaj halucinantnih paralelnih svetov, ki jih lahko jemljemo za znamenje virtualne, s skorajšnjo povezavo elektrike in živčevja uresničljive bodočnosti - več in tudi izpod drugih razen Oliverjeve tipkovnice na www.selectparks.net - izhajajoč iz načelne zažrtosti v industrijo zabave pa je priložil tudi svojo alternativo inštrumentom, s katerimi naj bi elektronski muzikantje igrali na računalnike. Namesto miške ali midi klaviature predlaga Oliver kar krmilo za Playstation, ki naj bi prednjačilo zaradi fleksibilnejših, mladezni dobro znanih kontrol, a pomisleki Rodea se tu niti ne tičejo tega, ali se iz povezave kdaj izcimi kaj kompleksnejšega od predstavljene, predvidljivo abstraktne, v dobri meri naključne in škrtajoče muzike, temveč načina predstavitve, bolj predavanja kot performansa. Mar ne bi bilo lepo, če že gostiš videasta, ki bo nastopil tudi na letošnjem festivalu Sonar, njegove dosežke predstaviti tudi na mestu samem, v klubu, diskoteki, in ne samo na internem kružoku? Pa drugič.