Kultura / Videasti, aktivisti

To! Sodobni umetnosti se nasmihajo boljši časi, bi si lahko mislili, ko ne bi k gostoti vrveža na otvoritvi v galeriji Škuc prispevala holcarska-najstniška-easy-jet veselica, ki je kulturno popestrila sredin večer in napolnila ulice starega mestnega jedra. Čeravno se ni bati, da bi sodobna umetnost premočno vplivala na množice, pa so na delu druge sorte bojazni in dvomi. Prav.

Ekipa tečaja za kustose pri Svetu umetnosti, šoli za sodobno umetnost zavoda SCCA se je v soglasju z mentorji odločila, da razišče prelomno točko, na kateri umetniki razčistijo s svojo dotedanjo zgodovino, in menda tudi sledila zastavljenemu cilju z artefakti, ki označujejo usodne datume v življenju Johna Baldessarija (1971), Željka Jermana (2004) in Marine Abramović ter Ulaya (1988), medtem ko je moment, ko je celjski spokornik Borut Hlupič uvidel pravilnost naukov teozofije, začel slikati angele jarkih barv na vrata omar in ohišja gospodinjskih aparatov ter motati metafizične spise, razviden edinole iz spremljevalnih tiskovin.

Ampak. Dvomi te popadejo že, ko komaj razbiraš momljanje z kdovekatere kopije videa "zloglasne" Marine Abramović in ko, razdražen nad poetskim besedilom in lagodnim potekom dokumenta o zadnji skupni akciji performerskega in intimnega dua, o pohodu čez Kitajski zid, prebereš, da to grozodejstvo meri šestdeset minut. Kdo se bo polno uro mučil s tonom, sliko, stolom in platnom na zadnji Škucovi steni? Verjetno le tisti, ki so si ogledali kompleten Warholov Empire State Building. Ali pa tisti, ki so navzlic patetični muziki in pogrebnem tonu zdržali čez video Željka Jermana, ki je napol prisrčne napol strašljive oltarje, kakršne je iz podob in parafernalij ustvarjala marsikatera mamka, po materini smrti proglasil za instalacije, razstavil in potem obredno sežgal, sedaj pa z dokumentacijo potuje po galerijah. Še dobro, da je ironijo, na katero so menda cikali nadebudni kustosi in kustosinje, zastopal še en video, ki si ga niti ni treba ogledati v celoti, posnetek Baldessarijeve roke, ki izpisuje "I will not make any more boring art", kot da bi šlo za osnovnošolsko kazen. Samopodkopovalno. S tem konceptualizmom je cel križ.

Križ pa je tudi z aktivisti in artisti Transistors Toura, ki so bili namenjeni v Zagreb in Beograd, do tamkajšnjega taborišča za begunce in predstavljali svoje delovanje v ljubljanski Kiberpipi. Dejansko od Manuele Bojadžijev po vsem sodeč niti ni bilo pričakovati drugega od z videom podkrepljene razlage ciljev in akcij berlinskega gibanja za pravice priseljencev Kanak Attack. Zato pa bi od prvega, ki je v Kiberpipi vrtel stikala, Angleža Elliota Perkinsa, že pričakovali, da se izkaže z inovativnejšimi od predvajanih šumov, brejkov in industriale, ki so spremljali zadaj tekoči video o indijskih migrantih. Zakaj se svetlim ciljem aktivizma ob vživljanju v usodo drugih, brezpravnih in zatiranih, dostikrat pritakne tista "socialna" nota, tisti za dobromisleče zahodnjake obvezni patos, za katerega dvomimo, da ga čuti tudi obravnavano ljudstvo? Ali: zakaj Dont Rhine, član kalifornijske elektro združbe Ultra Red, potuje po svetu z zbirko abstraktnih semplov, drobcev iz dokumentarcev o gibanju proti AIDS-u, zmiksanih odmevov petstotih, v disku preživetih noči, o katerih meni, da jih mora pospremiti z razlago, če sam priznava, da niti z razlago ni dojeti ozadja teh izsekov iz osebne zgodovine. Zakaj? Da si, če si morete, ogledate njegovo internetno stran ali pokramljate z njim med diskusijo. Transistors Tour se deloma izvije očitkom z opredelitvijo za "delno raziskovalno turnejo, delno organizacijsko kampanjo, deloma performens", ampak kdo ve, če ni zadnje, kar bi moralo služiti kot trnek, a rabi toliko bergel, navsezadnje slaba reklama za opcijo.