Kultura / Plesali so dekoracijo

Tokrat smo se odzvali klicu v sili, ki je prišel iz Mesta žensk in je tožil, kako da je predstava, ki je zabingljala na repu letošnjega festivala, popolnoma padla skozi, ostala brez občinstva in kakršnekoli, še tako bežne refleksije... Je bil ogled Stanja stvari, "video plesne postavitve" koreografke Nine Meško in Tanje Lažetić, res tako obvezujoč, je res tako vzdražil nevrone? Kolikor je preudariti antinomije in kontradikcije, ki jih je prispevala video plat postavitve, projekcija odlomkov iz intervjujev z Uršulo Cetinski, Matjažem Faričem, Nevenko Koprivšek, Malo Kline in Emilom Hrvatinom na zadnjo steno PTL-ja, vsekakor. Je slovenski sodobni ples pretežak, hermetičen in tako zamorjen, da ga težko ponudiš naključnemu gledalcu, bo, nasprotno, držalo, da v domovini prevladuje trend všečnih, plehkih predstav, so kritiki in okoli njih zbrane klike krive, da na odrih prevladujejo koncepti in ne ples, ali pa, nasprotno, marsikdo ne vidi dlje od svoje noge? Kot kaže - odvisno od gledišča.

Pač pa se je menda kar strinjati s skupnim podtonom izprašanih promotorjev in avtorjev, češ da so pogoji, število za vadbo primernih dvoran, razpoložljivost tehničnih sredstev in konec koncev velikost dotacij, zaradi katerih se predstava dostikrat skrči na solo, pod kritiko in da je kakšenkoli preboj znamenje velikega entuziazma. Sodobni ples pač ni balet. Edino, a tem težje vprašanje ostane tako, čemu služijo video materialu, ki bi lahko služil za instant informacijo o stanju na domačih odrskih deskah, mestoma zelo bizarne, newagerske plesne vaje pod vodstvom Valentine Čabro, ki vsevdilj dogajajo v ospredju in med najhujšim topotanjem in sproščanjem celo preglasijo video. Za ilustracijo? Za dekor? Za umestitev med dogodke, performanse in ne projekcije? Da najde, medtem ko se vleče na ušesa, tudi oko svoje sidrišče? Nedvomno - ena najlaže in z najmanj treme odplesanih predstav za vse udeležene.