Kultura / Tudi Japonci ga tripajo

Če smo prejšnji teden še vlekli nos zaradi nič kaj inspirativne predstave, ki si jo na stara leta privoščijo Ozric Tentacles, pa nas je že četrtkov koncert prepričal, da kitarska psihedelija še ni izumrla in da se po svetu še najde kak verodostojno zamaknjen hipač ali tripač. Za dognanje je zaslužen japonski ansambel Acid Mothers Temple & The Melting Paraiso U.F.O. , ki, čeravno spoštovan v tujini, zaenkrat komaj napolni dvorano KUD-a F. Prešeren. Polnjenje in praznjenje dvorane pa je tokrat potekalo sosledično s pregnanimi manevri, ki jih je s čupami in muziko izvajala štiričlana banda.

Le-ta si privošči tako epohalne, petnajst in večminutne, do nojza nabrite kitarske rolade kot nič krajše akustične medigre, ki delajo mevlje v riti in gonijo nestrpne pred šank ali na čikpavzo domačice. Če med repeticijo in mantrami, ki jih občuteno lajnajo Matere, zaskeli v ušesih kaka banalna ali sladkobna fraza, če guru sekte in strupeni kitarist Kawabata Makoto kdaj izzveni kot Hendrix+podlaga, bo pač poslanstvo izpolnjeno že s kitarskim zidom in šumom izvenserijske debeline, s prebliski imenitne ambientale in z zaključnim Kawabatinim townshendovskim vihtenjem kitare, v duhu najlepše dratarske tradicije. Prava muzika za porcijo Hoffmanovih pivnikov? Tudi mogoče. Posebej, če večer za bis zaokroži acapella vložek ansambla, enako svečan kot špasen napev za pogrebe in obletnice, prava debilana. Večina stonerrokerjev se lahko skrije. Nevihtno.