Kultura / S kongresa

Začuda glas Kranjcev še (že?) nekaj šteje in kmalu zatem, ko so bili krajani prestolnice povabljeni izreči svoje mnenje o kandidatih za ameriškega predsednika, je bilo treba oddati glas tudi za Berlusconija. Krivec je bila priložnostna združba teatra Betontanc in igralskega podmladka Jonghollandia, ki je na Nizozemskem, le malo za atentatom na Thea Van Gogha in s sredstvi Evropske unije, povzročila razburjenje s premiero Everybody For Berlusconi, prejšnji teden pa je polnila še čisto frišno in na moč prijetno večnamensko prizorišče, prenovljeno Staro elektrarno na Vilharjevi. Predstava, ki bi se, ko ne bi bilo pravnih zadržkov, morala imenovati Killing Berlusconi, je po lastnem priznanju že zaradi izdatne minutaže in izkazane zmede prej politični miting kot performans.

Miting, na katerem skuša poslovno brzeča četica igralcev, takorekoč levičarska teroristična celica, prepričati k glasovanju povabljeno, za kongresnim mizovjem posajeno obiskovalstvo o nujnosti likvidacije Silvia Berlusconija. S tiskanim gradivom, z neusmiljenim citiranjem najbolj govejih izjav in najbolj v nebo vpijočih malverzacij italijanske hobotnice, z nadrobnim seciranjem njegove osebne zgodovine in bizarnih družinskih vezi, ki kot da služijo za pleško&manekenka model televizijskih showov, katere požira Italija. Čeprav se je ljubljanskemu premiernemu občinstvu plastično predstavilo vse nianse primera Berlusconi, vključno s ponazoritvijo debilne zabave, kakršna veje s tv ekranov, vedenjskimi vzorci Berlusconijevih podanikov in metodo njegove usmrtitve, pa glasovanje, ki je, upajmo brez goljufanja, potekalo s pomočjo nastavljenih stikal, kar dvakrat ni dalo zaželenega rezultata, tako da so morali gledališčniki, čisto po berlusconijevsko, vzeti pravico v svoje roke in s preglasovanjem odločiti sami.

Je publika predstavo, ki se kljub angažiranemu zastavku sproti relativizira z ironijo, vzela preveč zares, bi si lahko vsaj v teatru dala duška? Morda res. Bo pa veljalo, da bi ta "demokratični protest proti orožju za množično manipulacijo” zares naredil kraval, ko bi prodrl na sovražno italijansko ozemlje, ali pa, ko bi se posvetil domačim, holandskim in slovenskim mračnjakom. A kaj so domači pleškoti v primerjavi z velikanom, ki stremi po absolutni kontroli! Kljub malce samoumevnemu, čeravno “spotakljivemu” predmetu obravnave in kljub poldrugi uri - gladko tekoča, na smeh napeljujoča predstava, katere tihi dosežek, subverzija je, da je pripravila občinstvo do tega, da nosi ogabne priponke “guest” in “member”, da kriči in poje skupaj z igralci in da pritiska na tiste smešne gumbe. Komaj čakamo na prvo nogometno tekmo Italija: Nizozemska.