Kultura / Mini Diamanda

Da je v PTL-ju, pa ni ples? Da kriči? Dovolj je bil le en telefon in je konjenica že čemela na stopnicah hrama sodobnega plesa, kjer se je obetala pripetiti "glasna predstava" Irene Tomažin. Kar se tiče plesa, je imel anonimni doušnik Rodea povsem prav, saj je mojster Krajnc, ki se je za morebitno, brez bliskavice težko ovekovečeno plesno dinamiko opremil z dodatnimi stojali, lahko po mili volji pritiskal vsevdilj Kaprice, predstave za eno grlo, med katero Tomažinova, kot da bi žužnjala v snu ali govorila v pozabljenih jezikih, zamenja dobro pest glasov oziroma vlog. Gre za dandanašnji lahko razumljive probleme z identiteto ali kar za patološko, shizofreno, multiplo motnjo, za obsedenost ali za pobeg pred jezikovnimi sponami?

Pri Rodeu bi Tomažinovo, ki si upa v plesnem teatru delati z glasom in, namesto da bi enostavno stopila za mikrofon, glas podkrepi z gibom, lučjo, scenografijo, najraje imeli za domačo mini Diamando. Ki zna občinstvo pritegniti s tihotnim suspenzom in z nemalokrat - tam okoli epizode retardiranega besa - zelo vernimi transformacijami, a svoj scenosled, ravno ko ji je tako lepo šlo, krona s pogubnim skokom s stolpa, dolmena, kateremu do Nebotičnika manjka le tista značilna špica. Pa ne že spet - kdor ne skače...?