Kultura / Podočnjaki tedna

Za enega vidnejših borcev za slovensko stvar se je zopet izkazal Andrej Rozman-Roza, ki je imel z Rozinteatrom pretekli četrtek drugo premiero Obiska, “predstave v razvoju od monodrame do uličnega spektakla". Čeravno tisti v razvoju velikokrat ni pomenil nič drugega od alibija za polovičarstvo, pa Obisk izpolnjuje vse, kar si je zadal, torej: spravljati ljudstvo v smeh kljub nemalokrat grenkemu priokusu Rozinega humorja. Take, kot jih je z rednimi presledki pokal v Kudu - najsi gre samo za frise med predvajanjem Great Balls Of Fire, s katerim je potegnil paralelo med ljubiteljema mladega mesa, Jerryjem Lee Lewisom in Prešernom - namreč grozijo, da se od krohota zatrese roka tudi mojstrom fotografije, obenem pa mladini in odraslim namenjeni Obisk zapolnjuje tudi zevajoče luknje v interpretaciji prelomnic v zgodovini slovenstva.

Že monodrama oziroma iz zapiskov odrecitirano predavanje, ki je sledilo uvodni inscenaciji v narodu priljubljenega konjička, obešanja na štrik oziroma dosti priročnejšega šusa v glavo, je vrglo novo luč na usodne dileme glede lika in poslanstva jezika v času Prešerna, Koseskega, Kopitarja in Čopa. Rozi poleg poučnih in zajedljivih na račun prednamcev ter vprav ogorevčevskih dognanj o izvoru in dolgoživosti Slovencev dostikrat uide tudi kaka navezava na velike može sedanjosti, na toporišiče in janše, monodrami za notranjo rabo pa prilaga tudi reklamno burlesko za tujino, ki je v duhu panevropskega sožitja odigrana v češčini (!) in jo sproti prevaja “prostovoljka” iz občinstva. Perverzno! Nič manj od Rozine holcarske verzija Laibacha in pravljice o Zlatorogu, kičastega orisa prednosti Slovenije za investitorje ali dejstva, da so za propad nekdanjega slovenskega raja na zemlji krivi italijanski sovragi, katerim Roza nameni prigodni epigram. Nova zmaga Busterja in z Barbaro Bulatović ter Goranom Završnikom okrepljenega Rozinteatra, katerega izvajanja zadobijo posebne, psihedelične odtenke s kostumi in scenografijo Mojce Pungerčar. Priporočamo.