13. 3. 2005 | Mladina 10 | Kultura
Čas za prekvalifikacijo
Iconoclast
Iconoclast
© Miha Fras
Razvajenost ali objektivne okoliščine? Kakorkoli že, konjenica je imela pretekli teden cel štrapac, ko je hotela zadostiti osebnim in službenim apetitom. Čeravno nas je, posebej po zadnjem delu kinoušesne sage Na domačem vrtu, zelo mikalo, da bi v sredo prisluhnili, kako se dogovarjajo Bratko Bibič, Otto Lechner in Lars Hollmer, se je Gromka po predvidevanjih izkazala za mnogo premajhno prizorišče, da bi bilo mogoče trem harmonikam slediti kako drugače kot z ene noge, s pol ušesa in zadaj pri latrini. Ne, hvala. Drugo gubo na čelu pa je že takoj v četrtek zakrivil Dubravko Mataković, sicer oče enega najbolj neprilagojenih stripovskih herojev polpretekle zgodovine, malega Ivice, ki je kanil razstavo v Kudu popestriti z nastopom svojega ansambla Septica, a s preigravanjem hardkorovskih in metalskih starin in z okornim rapanjem ni vknjižil kaj prida slemanja in smeha v polprazni dvorani. Bi po tovrstnem hladnem tušu počakali še na Elektrobudo, iz vinkovških veteranov sestavljeno "supergrupo", ali se raje montirali na korito v Menzi, dali na zob kako eksperimentalno travarico in preverili, kako napredujejo manevri na newyorški art fronti?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
13. 3. 2005 | Mladina 10 | Kultura
Iconoclast
© Miha Fras
Razvajenost ali objektivne okoliščine? Kakorkoli že, konjenica je imela pretekli teden cel štrapac, ko je hotela zadostiti osebnim in službenim apetitom. Čeravno nas je, posebej po zadnjem delu kinoušesne sage Na domačem vrtu, zelo mikalo, da bi v sredo prisluhnili, kako se dogovarjajo Bratko Bibič, Otto Lechner in Lars Hollmer, se je Gromka po predvidevanjih izkazala za mnogo premajhno prizorišče, da bi bilo mogoče trem harmonikam slediti kako drugače kot z ene noge, s pol ušesa in zadaj pri latrini. Ne, hvala. Drugo gubo na čelu pa je že takoj v četrtek zakrivil Dubravko Mataković, sicer oče enega najbolj neprilagojenih stripovskih herojev polpretekle zgodovine, malega Ivice, ki je kanil razstavo v Kudu popestriti z nastopom svojega ansambla Septica, a s preigravanjem hardkorovskih in metalskih starin in z okornim rapanjem ni vknjižil kaj prida slemanja in smeha v polprazni dvorani. Bi po tovrstnem hladnem tušu počakali še na Elektrobudo, iz vinkovških veteranov sestavljeno "supergrupo", ali se raje montirali na korito v Menzi, dali na zob kako eksperimentalno travarico in preverili, kako napredujejo manevri na newyorški art fronti?
Če je verjeti newyorškemu dvojcu Iconoclast, manevri na fronti ne kažejo posebne živahnosti, prej sprijaznjenost z lastnimi hibami, najsi gre za napiflane bobnarske eskapade in ploskovit, neprepričljiv zvok saksofona, za katerega pol nastopa nikdo ni opazil, da ni priključen na efekte, ki vnašajo prepotrebno dinamiko v minimalistični saks-in-boben agregat. Za Iconoclast se zaradi tega, pa tudi zaradi naivnih sintetizatorskih etud, notnega črtovja in konstruiranih, na škrge dihajočih viž, dostikrat zdi, kot da sta se spoznala v glasbeni šoli ali na konzervatoriju, za njune metalske prebliske pa, da so plod jezice, ki ne trga z verige. Saks in boben? Čudno, kajti ko Iconoclast vendarle prepričata, z nekaj gotskimi simfo viharji in s preredkimi predahi za čudaški humor, ima takrat dosti bolj gajstna Julie Joslyn vedno v roki violino in včasih pred usti tudi mikrofon. Čas za prekvalifikacijo?
