Od jokavcev do acida

Prihodnost rokenrola, ah, pa vsaj popa? Kdove, če se klice prihodnostii res skrivajo v projektih, kot je Kleemar, ki se je iz osnovne celice, prekmurskega elektronika Mateja Koncana, za potrebe Klubskega maratona prelevil v ansambel. Kleemar, katerega kitarista rada skupaj s Kocanom poprimeta za sintetizator, pa kljub elektrotehničnemu poreklu ne vonja po tabletkah in preplesanih nočeh ter dnevih niti po abstrakcijah, ki jih uganjajo bolj kunštni mojstri vijačenja. Ne, če je odpisati tiste drobce elektronike, semple in matrice in tistega nekaj funka, bi imeli panonsko otožni Kleemar še najraje za “postrokovski”, iz panka izvirajoči ansambel z v živo odigranimi klaviaturami in aparaturami. Za katere bi si marsikdaj, recimo ko jame Koncan prebirati pogrošne melodije na poceni zvenečem sintetizatorju, želeli, da bi se soboški producent omejil na programiranje. Ampak Kleemar za nazaj grede sploh ni bil tako suh zalogaj, konec koncev se pubeci sproti pogovarjajo in dogovarjajo in škatle s stikali na odru niso le za okras. Ali, huje, za modni dodatek in alibi, za kar služita ansamblu Notwist laptop in mikseta Martina Gretschmanna, znanega pod aliasom Console. Če so pri Kleemar melanholiki, je pri Notwist melanholija nabuhnila v patetiko, pravšnjo za vse nerazumljene tega sveta, palmo za patos pa pobere njihov jokavi pevec, eden tistih, zaradi katerih pri Rodeu takoj primemo za bikovko. In kaj dela pri Notwist vrli Gretschmann? Spušča ritme in krivi efekte, da Notwist čez njih igrajo tisto, kar so igrali, preden so z njegovo pomočjo postali "ključni evropski indietroniki". Organsko prežemanje elektronike in dratarije? Ma kaki. Prej pogrevanje skisanih župc, ki za povrhu, da se sploh slišijo "moderni" elektronski zvoki, poteka s tako zabrisanimi kitarami, da je vsakega količkaj dratarja lahko samo sram. In komu gredo ob Notwist, tudi v klubu Channel Zero, niz hrbtenico mravljinci? Tistim, ki znajo na pamet menda tega vredna besedila.

Tolikšna popevka je fane pripravila do solz, konjenico, ki ŠKUC Bubi na srečo ni odštela blizu treh tisočakov vstopnine, pa do strateškega premika v klub K4, ki je ravno na torkovo noč in svoji obletnici na čast stregel z "gostovanjem sezone" in, presenečenje, morda celo upravičil napovedi. Bi kaj takega pričakovali od Josha Winka, veterana iz rosnih raverskih časov? Niti ne. Ampak Winku, ki neženirano in lahkotno, kot da bi mazal maslo na jutranjo žemljico, vrti s ploščkov in vinilov, kot kaže ne manjka ne s kilometri utrjenih veščin ne talenta za tempiranje vzdušja in je eden redkih didžejev, ki vrtenje trše muzike ne jemlje za hitrostno disciplino. Wink je v treh urah presenetil s pestrostjo z obveznim acidom in elektrom dodobra popopranega nabora in v sredo zjutraj držal na trnku tudi tiste, ki se jim ne sanja, kdo je in odkod prihaja. In če pomislimo, da temu v ameriki rečejo hard trance. Hja, bo že držalo, da izraz tehno ne more obsegati le nemške kovačije. Aciid!