Kultura / Od jokavcev do acida

Prihodnost rokenrola, ah, pa vsaj popa? Kdove, če se klice prihodnostii res skrivajo v projektih, kot je Kleemar, ki se je iz osnovne celice, prekmurskega elektronika Mateja Koncana, za potrebe Klubskega maratona prelevil v ansambel. Kleemar, katerega kitarista rada skupaj s Kocanom poprimeta za sintetizator, pa kljub elektrotehničnemu poreklu ne vonja po tabletkah in preplesanih nočeh ter dnevih niti po abstrakcijah, ki jih uganjajo bolj kunštni mojstri vijačenja. Ne, če je odpisati tiste drobce elektronike, semple in matrice in tistega nekaj funka, bi imeli panonsko otožni Kleemar še najraje za “postrokovski”, iz panka izvirajoči ansambel z v živo odigranimi klaviaturami in aparaturami. Za katere bi si marsikdaj, recimo ko jame Koncan prebirati pogrošne melodije na poceni zvenečem sintetizatorju, želeli, da bi se soboški producent omejil na programiranje. Ampak Kleemar za nazaj grede sploh ni bil tako suh zalogaj, konec koncev se pubeci sproti pogovarjajo in dogovarjajo in škatle s stikali na odru niso le za okras. Ali, huje, za modni dodatek in alibi, za kar služita ansamblu Notwist laptop in mikseta Martina Gretschmanna, znanega pod aliasom Console. Če so pri Kleemar melanholiki, je pri Notwist melanholija nabuhnila v patetiko, pravšnjo za vse nerazumljene tega sveta, palmo za patos pa pobere njihov jokavi pevec, eden tistih, zaradi katerih pri Rodeu takoj primemo za bikovko. In kaj dela pri Notwist vrli Gretschmann? Spušča ritme in krivi efekte, da Notwist čez njih igrajo tisto, kar so igrali, preden so z njegovo pomočjo postali "ključni evropski indietroniki". Organsko prežemanje elektronike in dratarije? Ma kaki. Prej pogrevanje skisanih župc, ki za povrhu, da se sploh slišijo "moderni" elektronski zvoki, poteka s tako zabrisanimi kitarami, da je vsakega količkaj dratarja lahko samo sram. In komu gredo ob Notwist, tudi v klubu Channel Zero, niz hrbtenico mravljinci? Tistim, ki znajo na pamet menda tega vredna besedila.